Informativni center Kaktu.si

Zimotrdni kaktusi

Vpliv vlage

V pomoč bo morda naslednji diagram, kjer krivulje kažejo količino vode v zraku pri različnih temperaturah. Iz diagrama lahko odčitamo temperaturo rosišča pri padanju dnevne temperature glede na dnevno relativno vlago. Primer: Pri najvišji dnevni temperaturi 30oC in 20% vlage je količina vode v zraku 30g x 0,2 = 6 g. Rosišče pri nočnem padcu temperature bo že pri 4oC.

Kaktusi se v naših rastlinjakih obnašajo malce drugače kot v naravnem okolju. V zadnjih nekaj letih sem v svojem hladnem rastlinjaku testiral več sto primerkov kaktusov raznih starosti iz različnih rodov, večinoma sejance. Rastlinjak velikosti 10 m2, prekrit z poliesterskimi ploščami, je zaščitil rastline pred mrazom le ob jesenskih in pomladanskih nočnih slanah. V času poznih pomladanskih slan je tak rastlinjak že tako ogret, da v njem temperatura ostane nekaj stopinj nad ničlo. Včasih se zgodi, da pade slane že zgodaj jeseni ali zelo pozno spomladi, vendar ne povzroči nobene bistvene spremembe. Tako se je npr. zgodilo 28. maja 1991, ko je ponoči padla slana, vendar je temperatura v rastlinjaku ostala nad 6° C. Ko pa nočna temperatura zunaj pade pod -3° C, pada ponoči temperatura v rastlinjaku skoraj enako hitro kot na prostem. V sončnih spomladanskih dneh povzroči hiter dvig temperature na 20-30° C v februarju in do 40° C v marcu na nekaterih rastlinah površinske ožige, kar sem preprečil z senčenjem rastlin merca in aprila. Poskusi v tem rastlinjaku so pokazali, da je obnašanje rastlin v hladnem rastlinjaku nepredvidljivo. Izkazalo se je, da nekatera pravila tukaj odpovedo.

Dejstvo, da nekateri kaktusi rastejo v klimi, kjer temperatura nikoli ne pade pod neko mejo, še ne pomeni, da te rastline nimajo mehanizmov za preživetje mrazu. Izkazalo se je, da nekatere južnobrazilske, urugvajske in druge 'tople' vrste prenesejo dosti nižje temperature, kot nam je znano iz literature. Poleg tega niso težavne, ker hitro prečrpavajo vodo in se hitreje izsuše kot bolj zahtevne višinske perujske, čilske in mehiške vrste. Čeprav prenašajo le 5 ali 8 stopinj pod ničlo, so primerne za gojenje v neogrevanih rastlinjakih v primorju.

Iz poznavanja klime na rastiščih lahko le približno ocenimo zahteve posamezne vrste. V tuji literaturi pogosto najdemo podatke o mrazotrdnosti rastlin, vendar moramo biti previdni. Izraz 'mrazotrden' lahko pomeni različno stopnjo odpornosti, pač odvisno od avtorja. Mislim, da je redkokateri avtor testiral rastline v res ekstremnih pogojih, katere poznamo v hudih zimah tudi pri nas. E. & B. Lamb npr. pišeta o poskusih v hladnem rastlinjaku do -7° C. Podatki iz narave glede mrazotrdnosti se običajno nanašajo le na lokalno klimo. V naši klimi moramo torej vsako vrsto posebej preizkusiti v svojem rastlinjaku. Klima je namreč 'izdelek' rastlinjaka in je odvisna od konstrukcije in lege rastlinjaka ter od lokalne klime. V majhnih in prezračenih rastlinjakih temperatura dosti bolj niha kot v večjih in bolj izoliranih. V svojem poskusnem rastlinjaku sem pustil vse rastline do konca oktobra ali sredine novembra, nato pa sem vse razen poskusnih po prvih hujših slanah postopoma prenesel v ogrevan rastlinjak. Spomladi sem rastlinjak napolnil že sredi marca. Prezimovanje 'hladnih' vrst v ogrevanem rastlinjaku sem torej skrajšal iz sedmih na dobre štiri mesece.

Zgodilo se je jeseni. Približno 1000 nekajletnih kaktusov sem jeseni poslednjič zalil okoli 20. oktobra. Jesen v letu 93 je bila že tako in tako deževna, da vse od konca avgusta do novega leta nismo videli sonca. Nekaj rastlin sem pustil celo zunaj, kaktusi pa so vseeno počasi rastli dalje. Nobeden ni zgnil, se potegnil ali porumenel, in po več kot 10 dni zmrzali - en dan celo pod -6° C- sem pričel kaktuse prenašati v toplejšo klet. Zmrznilo je nekaj Neoporterij, ki so bile celo jesen v senci javorjevega listja.

Med njimi sem našel celo nekaj primerkov Melocactus bahiensis in enega ali dva Melocactusa oreas. Ne boste verjeli - vsi razen enega, ki je končal pod nožem, so preživeli. Iz dosedanjih izkušenj s takimi poskusi vem, da je nekaj tkiva poškodovanega, kar se je dalo določiti tudi po obarvanju poškodovanega tkiva s kristalviolet in nevtral rdečim barvilom v razrezanem melonarju.

V hladnih razmerah poškodovane rastline ne napadajo plesni in pri postopnem zdravljenju rastlin spomladi ne moremo najti nobene razlike več med ozeblimi in normalno gojenimi rastlinami. Določevanje obširnosti ozeblin je zahteven postopek, vsekakor pa je težko oceniti, koliko tkiva je lahko poškodovanega, da rastlina klub poškodbam preživi in obnovi tkivo. Moram reči, da imajo kaktusi neverjetno sposobnost obnavljanja tkiva; nekatere rastline, ki so zmrznile in postale steklastega videza, so se do poletja popolnoma obnovile! S tem vas seveda ne nameravam prepričati, da svoje kaktuse pustite na zmrzali; za vsako vrsto veljajo posebna pravila, katera ne moremo ugotavljati na svojih izbornih rastlinah, ki so rezultat dolgoletne vzgoje.

Zadnji del - v delu