Informativni center Kaktu.si

Zimotrdni kaktusi I.

Idealna vzgoja kaktusov v kulturi pomeni čimbolj približati se pogojem rasti v naravnem okolju. Navodila za vzgojo kaktusov v skoraj vsej literaturi navajajo vzgojno temperaturo najmanj +8° C. Kaktusi v naravi rastejo v tako različnih področjih, da je nemogoče postaviti neko pravilo za vse vrste hkrati, pa vendar poskušamo gojiti vse vrste pod enakimi pogoji. V bistvu moramo vsako vrsto glede temperaturnih in ostalih pogojev obravnavati posebej, saj ugotavljam, da zelo občutljive vrste rastejo v področjih z ekstremno klimo. V puščavah je tako poznana velika razlika med visoko dnevno in zelo nizko nočno temperaturo, na mejnih področjih, v Andih, Patagoniji in ob kanadski meji pa lahko govorimo kar o arktični klimi. Seveda tu raste precej kaktusov, ki so prilagojeni na precej nižje temperature, kot si lahko sploh zamislimo. Na žalost ravno podatkov o klimi ponavadi pri opisih ni ali pa so prirejeni glede na splošno mišljenje o gojenju v kulturi. Na splošno pa velja, da so kaktusi vajeni hladnejše klime in prezimovanje nekaterih vrst nad 8° C prinaša težave. Kaktusi iz hladnih področij, pa čeprav izsušeni, so pri tej temperaturi še aktivni. Vrste iz mejnih področij moramo torej prezimiti v podobni klimi kot jo imajo v naravi, sicer lahko pričakujemo precej pogina.

Zimotrdne vrste lahko prezimimo v neogrevanih rastlinjakih tudi pri nas. Seveda tu lahko govorim le o vrstah, ki so povsem zimotrdne. Visoka zračna vlaga pozimi jim v naših krajih povečini ne škoduje, lahko pa se pojavijo težave zaradi prepozne ali prešibke izsušitve. V hladnih rastlinjakih se rastna sezona v bistvu sploh ne konča, saj opazujem intenzivnejšo rast kaktusov skozi celo zimo prav v hladnem rastlinjaku, medtem ko rastline v ogrevanem rastlinjaku konec decembra obmirujejo. Očitno nihanje temperature povzroči gibanje sokov v rastlini, fotosinteza se nadaljuje in delovanje rastline ni ustavljeno, ampak le zmanjšano. Doba zalivanja mora biti razumljivo krajša, saj se morajo rastline v mrzlem rastlinjaku temeljito izsušiti. Postanejo nagubane in neugledne, nekatere kroglaste pa se zavlečejo v zemljo, vendar se po pomladanskem zalivanju popolnoma obnovijo. Rastline se branijo pred mrazom s povečano koncentracijo sokov v telesu. Poškodbe zaradi mrazu lahko nastanejo, če voda v celicah zmrzne v kristale, ki raztrgajo celične stene, ali pa celotne celice razpokajo zaradi povečane prostornine ledu. Kolikor večja je torej koncentracija sokov v celicah, toliko nižjo temperaturo rastlina prenese, čeprav na občutljivost vplivajo še druge komponente kot npr. elastičnost celičnih sten, sestava sokov v celici itd.

Slika desno: zmrznjena Parodia marianana je popolnoma zmrznila.

Poškodbe so lahko le površinske. Na ozeblih rastlinah opazimo manjše temnejše ali svetlejše pege, največ na robovih reber, kasneje pa odmrlo tkivo porjavi in postane plutasto. Take rastline preživijo, če jih počasi odmrznemo. Popolnoma zmrznjena rastlina ostekleni in otrdi, ko pa jo ogrejemo, se zmehča, včasih potemni, na pritisk ali pa včasih sama začne izločati prozoren rjavkast sok. Marsikatere vrste sicer sprva ne pokažejo omrzlin, sčasoma pa se prično posedati in v nekaj mesecih popolnoma otrdijo. Presenetljivo pa je, da včasih zmrznejo tudi vrste iz hladnih področij, če se jeseni premalo izsušijo. Ta pojav sem opazoval pri sicer zelo trpežnih cilindropuncijah in tefrokaktusih. Te moramo prenehati zalivati že zgodaj jeseni, če jih želimo prezimiti v hladnem rastlinjaku.

Težave nastanejo, če zaradi vlažne jeseni rastlin ne moremo dovolj izsušiti. Kaktusi izločajo vodo s transpiracijo skozi povrhnico, vendar se pri povečani relativni zračni vlagi izhlapevanje vode zmanjša. Nekatere vrste si pomagajo z izločanjem sokov skozi žleze, kar opazimo po plesnivih počrnelih areolah in iglah. Kljub temu se zgodi, da kašna rastlina dočaka zimo neizsušena in seveda zmrzne, čeprav jo poznamo kot zimotrdno. To se posebno rado zgodi pri nekaterih opuncijah, ki bi sicer morale brez težav prenesti vsaj -15° C, pa odmrejo že pri -10° C. Presenetljivo pa je, da se kot izredno žilave izkažejo ravno tiste vrste, ki smo jih do sedaj imeli za posebno občutljive, torej tople vrste, npr. notokaktusi (nekateri zdržijo do -10° C), Eriocereus jusberti, martinii, guelichi do -8° C, posebno pa nekateri gimnocaliciji, ki so skoraj ali pa povsem zimotrdni. Nasprotno pa so višinske argentinske in perujske vrste muhaste in preslabo izsušene podležejo ob prvem hujšem mrazu. Mislim, da pri teh močno deluje biološka ura in so za prezimovanje v hladnem rastlinjaku manj primerne, saj tudi v hladnem ne mirujejo.

Če želimo kaktuse prezimovati v hladnih rastlinjakih, moramo natančno poznati lastnosti in zahteve posameznih vrst. V novejši literaturi najdemo že precej podatkov o posameznih vrstah, ki prenašajo ekstremne klime in pri skrbni selekciji lahko izločimo posamezne primerke za gojenje v mrzlem rastlinjaku. Jeseni jih moramo skrbno pripraviti na prezimovanje, saj morajo pričakati zimo dovolj izsušeni. V lonce posajeni kaktusi so za ta namen bolj primerni kot v gredah ali koritih, saj v loncih laže kontroliramo izsuševanje. V odprtih, močno prezračenih rastlinjakih lahko v ugodni jeseni zalivamo kaktuse celo do konca oktobra, vendar moramo tiste, ki jih nameravamo prezimiti v hladnem, izsuševati že od sredine septembra dalje. Pri tem velja pravilo, da je za večje rastline potreben daljši čas izsuševanja ne glede na količino prsti v loncu. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da je hitrost transpiracije vode in prevajanja sokov v rastlini za vsako vrsto drugačna. Nekateri kaktusi zelo počasi vsrkavajo vodo iz substrata, kar pa je seveda spet odvisno od gojitvenih pogojev in relativne zračne vlage. Primer: ferokaktusi na odprtem in prevetrenem prostoru izjemno hitro vsrkavajo vodo, v zatohlem prostoru pa počasneje kot ostale vrste. Torej je potrebno upoštevati prav vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na pripravo rastlin za prezimovanje, če se hočemo izogniti nepotrebnim poginom. Prav tako ni priporočljivo za hladno prezimovanje preizkušati stare in olesenele rastline, ki so bile dolga leta prezimovane v toplem rastlinjaku.

V popolnoma neogrevanem rastlinjaku lahko brez skrbi gojimo le popolnoma zimotrdne rastline, ki so skrbno pripravljene na prezimovanje. Za te rastline ne potrebujemo spomladanskega senčenja, dovolj je že intenzivno zračenje, ki preprečuje nastanek zatohle klime. Prav tako ni potrebna nobena zaščita rastlinjaka s PE folijo ali stiroporom. Če pa želimo v hladnih rastlinjakih gojiti delno zimotrdne kaktuse (npr. lobivije, gimnokalicije, eskobarije itd.), pa moramo rastlinjak v hudem mrazu ogrevati nad mejno temperaturo, pač glede na vrsto oz. skupino rastlin glede zimotrdnosti in glede na možnosti, ki nam jih daje rastlinjak.

2. del