Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Substrat za kaktuse

V začetku mojega gojenja kaktusov sem tako kot večina začetnikov naletel na velike težave pri izbiri prsti za svoje rastline. Enako kot marsikateri gojitelj sem na kaktusih preizkušal razne mešanice prsti, čeprav sem v literaturi našel navodila za pripravo osnovne zmesi. Ti poizkusi mi niso dali kaj dosti rezultatov, nekaj zaradi nenatančnosti in nesistematičnosti, predvsem pa zaradi nepoznavanja lastnosti preizkušanih vzorcev prsti. K resnem delu sem se spravil, ko sem prvič naletel na dokaj natančne analize tal naravnih rastišč nekaterih sklero - in pediokaktusov. Kot kemika so me presenetili visoki, ponekod celo polovični deleži apnenca v prsti in temu odgovarjajoče visoke vrednosti pH. Zato sem skušal najprej ugotoviti spremembe v reakciji tal zaradi vpliva apnenca, nato pa sem delo razširil na vse vrste osnovnih komponent prsti. Prišel sem do zelo zanimivih rezultatov in zaključkov, ki mi pri vsakdanjem delu s kaktusi pomagajo, da lastnosti neke mešanice prsti vnaprej kar predpostavim. Meritve popolnoma potrjujejo teoretične kemijske razlage in se v ničemer ne skregajo z biološkimi in fizikalnimi dogajanji v tleh. Torej se da tudi biološke procese kemijsko ovrednotiti in razložiti.

pH sicer ni najpomembnejši faktor pri analizah prsti, vendar ne pokaže le reakcije tal, ampak z nekaterimi dodatnimi analizami pove veliko več o sestavi prsti, ki jo analiziramo. Na naslednjih straneh bo marsikateri gojitelj našel kakšen koristen podatek, ki mu bo pomagal pri izbiri prsti za svoje kaktuse.

Meritve pH sem izvedel z Iskrinim pH-metrom MA-5704 in kombinirano elektrodo (zahtevnejši vrtnarji lahko sedaj tudi pri nas kupijo precej natančne ročne digitalne pH-metre za nekaj tisočakov). pH-meter sem najprej umeril s pufersko raztopino s točno določeno pH-vrednostjo. Ta mora biti čim bližja pH- vrednosti preizkušanih vzorcev (za šoto ali humus vzamemo pufer pH 4,00, za alkalne vzorce pa pufer pH 7,00). Raztopine sem pripravil z 0,1 M raztopino KCl (7,4 g KCl na 1 liter raztopine) in to 1 del vzorca z 9 delov raztopine KCl (10% raztopina). Lakmusov papir ali pH-merilni lističi so za te meritve neuporabni. Analize kalcija so narejene z gravimetrično metodo z obarjanjem z amonijevim oksalatom, analize magnezija pa z obarjalno metodo z amonijevim fosfatom. Za določanje trdote vode je potrebna titracija z EDTA. Za določitev kislosti humusov in šote sem uporabil potenciometrično titracijo (hitrost spreminjanja potenciala oz pH-vrednosti pri nevtralizaciji). Nekaterih vrednosti v tekstu ne bom navajal, ker so razvidne iz diagramov.

Najprej nekaj podatkov za nekatere osnovne sestavine:

 

PH

Kalcij

(%)

Nasipna teža

g/l

Vpijanje vode

(g vode/100 g vzorca)

Apnenec 5 mm, drobljenec

9,2

40

1320

/

Humus, smrekov

2,9

/

300

320

Bogata vrtna ilovka

6,9

2,2

700

50

Pusta travniška ilovka

4,7

sled

925

62

Kremen 5 mm, Moravče

6,8

sled

1300

15

Potočni mešani pesek 8 mm

9,7

1,9

1345

25

Ruska šota

3,3

/

300

300

Opečni drobir

7,1

/

20

 

Razne prsti za kaktuse

6-8

do 6%

700-1200

30-50

 

Nasipno težo in vpijanje vode navajam za primerjavo in orientacijo pri pripravi mešanic prsti. Materiali s previsokim vpijanjem vode niso primerni za občutljive sukulentne rastline in jih večinoma uporabljamo le v manjših količinah.

OPIS SESTAVIN PRSTI

APNENEC, CaCO3

je navidezno najpogostejša kamnina naših krajev. Zaradi svoje alkalnosti ga večina rastlin ne prenaša in ga zato vegetacija ne prekrije povsod, posebno v sušnih krajih ne. Gradi usedlinske kamnine, ki prekrivajo velike površine zemeljske skorje. V amorfni obliki ga poznamo kot kredo, v kristalni pa kot marmor, aragonit in bolj ali manj neprosojen apnenec, ki gradi naše gore in kras. V čisti vodi se slabo topi (0,00012 g/l raztopine), dokaj dobro pa se topi v dežnici zaradi prisotnosti ogljikovega dioksida CO2. Tako nastaja hidrogen karbonat Ca(HCO3)2, ki v naravi povzroča trdoto vode in nastajanje kraških jam. Apnenci se krajevno zelo razlikujejo po poroznosti, lomu svetlobe, čistoči, itd. V rečnih naplavinah je pomešan s silikatnimi kamninami kot so kremen, porfir, granit in drugimi. Čeprav je v starejši literaturi opisan kor škodljiva snov v prsti, ga vendarle ne smemo zavračati. Rastline potrebujejo za rast kar precej kalcija in najbolj enostavno ga dodajamo v obliki apnenčastega peska. Nekateri sicer priporočajo druge kalcijeve soli, npr. sulfat (sadra) ali fosfat, vendar teh rastline ne prenašajo dobro ali pa so preslabo topne. Edina slaba lastnost apnenca je v alkalnosti. V kolikšni meri bo apnenec nevtraliziral in naalkalil prst, pa je dosti bolj odvisno od površine zrn kot od utežnega deleža apnenca v zmesi.

Hitrost nevtralizacije humusa (pH 2,88) z zdrobljenim in spranim drobljenim apnencem (večja in manjša površina zrn) je razvidna iz naslednjega diagrama. Po 90 dneh sta bila vzorca še vedno rahlo kisla. Te reakcije tečejo v naravi še počasneje. S tem diagramom hočem prikazati, da se v humusnih mešanicah prsti apnenec obnaša kot počasna alkalija in tudi dolgoročno ne vpliva bistveno na alkaliteto zmesi. Nevtralizacija poteka le v raztopini, torej le takrat, kadar prst navlažimo. Glede na to, da kaktuse redkokdaj zalijemo, lahko čakamo več let, da postane humusna zemlja zaradi prisotnosti apnenca ali zaradi kalcija v vodi alkalna.

DIAGRAM 1:

Nekaj podobnega lahko opazujemo tudi v naravi. Regrat, tipično kalcifilna rastlina, na našem krasu redko raste na travnikih in njivah, medtem ko ga je ob cestah in poteh, posutih z apenčastim peskom vse polno. Vsepovsod tam, kjer voda iz cest, posutih z apnenčastim gramozom, spira drobir in apneno blato na lapornate travnike, raste najlepša trava.

Pri gojenju kaktusov v malih lončkih pa moramo vendarle pričakovati, da bo sčasoma apnenec le nevtraliziral kisle prsti. Čeprav skoraj vsi biološki procesi (razen razpada proteinov) kisajo zemljo, pa se ti procesi v neki fazi zaključijo in obrnejo v obratno smer. Tedaj je prst izčrpana in jo vrtnar zavrže ali pa doda novih hranil.

Apnenec poveča biološko aktivnost zemlje. Primerjalne analize prsti z dodatkom apnenca in brez kažejo tudi do 200-kratno povišanje števila bakterij in obenem kar do 10-kratno povečanje količine organske mase. Posledica tega je, da se hranilne snovi hitreje izrabijo in jih je treba prej nadomestiti kot pri zemlji brez apnenca. Ob tem sem se spomnil starega, skoraj pozabljenega reka, ki prai, da apno bogati očete in osiromaši sinove. @e naši praočetje so vedeli iz iskušenj, da poapnjena njiva bogato obrodi in se hitro iztroši. Izkušenj naših prednikov ne smemo zanemariti in pozabiti.

Apno iz gnoja in komposta izpodriva amoniak zato ni najbolj primerno za dodajanje. Če precej gnojimo s fosfatnimi gnojili, prsti dodajmo najprej nekaj apnenca, s katerim se fosfati vežejo v slabo topen kalcijev fosfat, sicer vežejo železo in aluminij v netopne soli. Pri apnenju prsti pa moramo biti vendarle pazljivi, da pH ne preskoči nevtralne meje 7, ker se v alkalnem mediju nekateri mikroelementi (železo, baker itd.) izločijo kot netopne soli. Rastlinam je železo najbolj dostopno pri pH 4-6, baker in cink pri pH 5-7, dušik in kalij pa nad pH 6. Idealna reakcija prsti za večino rastlin je torej med pH 5,5 in 6,5. 5% dodatek apnenca hranilnim humusnim prstem po mojih analizah še ne povzroči preskoka reakcije v alkalno območje. Tu bom navedel še eno zanimivost: vsi vzorci prsti za kaktuse nekaterih naših kaktusarjev (Slatner, Pretnar, Jerin) so pokazali prisotnost 3-8% apnenca, pH pa je bil v večini primerov sorazmerno visok (6,5-7,2), kar pa je posledica gnojevke, ne pa apnenca.

Čeprav alkalna prst ne ustreza večini rastlin, pa je kar precej takih, ki v apnenčastih tleh čudovito uspevajo. Zemljo za kaktuse pogosto nabiramo na njivah, travnikih in v gozdovih in te rastline nam lahko pogosto brez analize povedo nekaj o značilnostih tal. Najbolj značilen predstavnik kalcifilnih rastlin je že prej omenjeni regrat. V apnenčastih tleh pogosto najdemo še:

Callendula officinalis

njivski ognjič

Chycorium intybus

potrošnik

Linaria vulgaris

madronščica

Salvia pratensis

travniška kadulja

Sanguisorba officinalis

zdravilna strašnica

Teucrium

vrednik

Za z apnom revna tla so značilne:

Anthemis arvensis

navadna pasja kamilica

Pteridium aquilinum

orlova praprot

Rumex acetosa

kislica

Sinapsis arvense

njivska gorjušica

Veronica triphyllos

jetičnik

Viola tricolor

divja vijolica

V apnencu raste v naravi tudi precej vrst kaktusov. V glavnem so to debelokorenaste severnoameriške vrste iz rodov Lophophora, Glandulicactus, Ariocarpus, Astrophytum, Ephithelantha, Pediocactus, Roseocactus, Sclerocactus, in nekatere vrste iz rodov Echinocereus, Coryphantha, Echinofossulocactus, Escobaria in Mammillaria. Verjetno tudi marsikatera južnoameriška vrsta raste v alkalni prsti, vendar o tem še nimam nobenih podatkov.

GNOJ

je zelo uporabna reč in tudi kaktusi v njem kar dobro uspevajo. Slaba stran gnoja je v tem, da hitro sprhni in kaktusi kar potonejo v lonce. Če upoštevamo, da je zaradi nastajanja amoniaka pri razpadanju proteinov rahlo alkalen in mu primešamo malo humusa ali kislo ilovico, kažejo kaktusi odlično rast. Alkalije v gnoju so šibke in jih nevtralizira že malenkosten dodatek humusa, v samem gnoju (pH 8,5) pa se rast nekaterih kaktusov ustavi (npr. melonarji). Ob pravilni vzgoji kaktusi, posajeni v uležan gnoj, ne gnijejo. Kljub temu so poskusi z rastlinami, posajenimi v različne bogato in slabo hranilne substrate pokazali, da kaktusi potrebujejo za hitro rast predvsem dovolj vode, torej substrat s čim večjo močjo vpijanja vode (humus, šota), gnojila pa ostanejo neizkoriščena. Splošno mnenje, da je mogoče kaktuse "napihniti" z gnojili, se mi zdi malce iz trte zvito. Vendar to še ne pomeni, da kaktusi ne potrebujejo nobenih hranil. Moji kaktusi dobijo v prsti vsaj desetino gnoja. Podobne lastnosti kot gnoj ima tudi kompost.

V dobro založenih tleh s hranili oz. z dušikom se bohotijo:

Atriplex patula

navadna loboda

Chenopodium album

bela metlika

Galinsoga parviflora

rogovilček

Solanum nigrum

pasje zelišče

Urtica sp.

koprive

 

Na naslednjem diagramu sta prikazani krivulji mešanja slabo strohnjenega gnoja s travniško ilovico in humusom. Iz diagrama je razvidno, koliko humusa oz. ilovice je potrebno za zakisanje gnoja. Vrednosti pH v diagramu prikažejo reakcijo po nevtralizaciji, ko se vrednost pH ustali.

DIAGRAM 2:

HUMUS

nastaja pri razpadanju naloženih plasti odmrlih rastlin ali rastlinskih delov. Bolj predelana oblika humusa je šota, ki nastaja v močvirjih iz šotnega mahu, končna oblika humusa pa je premog. Humus je sestavljen iz huminskih kislin komplicirane sestave in visoko molsko maso. Obnaša se kot ionski izmenjevalec; pri raztapljanju v vodi sicer netopne kisline močno disociirajo in proste vodikove ione lahko zamenjajo razni kovinski kationi. Pri nakisanju se na humine vezane kovine spet izločijo. Zaradi teh lastnosti so humusi zelo kisli. Pri tem je vseeno, ali je to bukov, hrastov ali smrekov humus, pa tudi podlaga in kraj ne vplivata na kislost. Tudi pri humusu z apnenčastega sveta pH ne preseže vrednosti 3. Marsikdo bo mislil, da je to zelo kislo, vendar ni. Kislost razredčene solne kisline HCl začuti na jeziku dober preizkuševalec šele pod pH 2,9. Kislo delovanje humusa preneha šele tedaj, ko se popolnoma razkroji. če ga mešamo z drugimi zemljami, bo le močno apnenčasta prst sčasoma nevtralizirala huminske kisline. Tudi trda voda iz naših pip jih nevtralizira, vendar rabimo za trenutno nevtralizacijo enega kilograma humusa najmanj 200 litrov ljubljanske vode (15o DH oz. 150 mg CaO/1l vode. To pa pomeni več kot 60-kratno zalivanje do nasičenja s kalcijem. Enako se obnaša tudi šota, zato jo pomešano s kremencem uporabljam za setve. Takšna zmes se v nekaj mesecih ne more nasititi s kalcijem iz vode.

Zaradi visoke sposobnosti vpijanja vode in značilne zračnosti je humus nepogrešljiva sestavina vsake prsti, saj vztrajno zadržuje rekcijo tal v kislem območju. Z zračenjem prsti zaradi zalivanja mikrobom ne dovajamo samo prepotrebnega kisika, ampak tudi izrinemo ogljikov dioksid, ki nastaja pri dihanju teh mikroorganizmov in pri razpadanju humusa.

Čeprav vsi dobro poznamo humusno prst, bom vseeno navedel nekaj rastlin, ki samoniklo rastejo v takih tleh:

Matricaria chamomilla

kamelica

Stellaria media

kurja črevca

Urtica sp.

koprive

Veronica sp.

jetičniki

 

Kjer raste mnogo plazeče pirnice (Agropyron) ali dresni (Polygonum), je v tleh precej nepredelanega, negodnega humusa.

Naslednji diagram kaže vpliv humusa na kremenčev pesek, vrtno ilovico in apnenec v različnih razmerjih. Iz diagrama je razvidno, da šele 20-30%-ni dodatek apnenca k humusu bistveno vpliva na pH zmesi v daljšem obdobju.

DIAGRAM 3:

ILOVICA

je glinena prst s primesmi peska in organskih snovi. Lastnosti ilovice so odvisne od sestave primesi. Biološko je zelo aktivna. Za primer - v kilogramu vzorca neke rodovitne vrtne ilovice so našteli kar 1500.000.000 bakterij in gliv, 50.000 ogorčic, 220 skakačev, 14 stonog, 5 polžev in 2 deževnika. Gojitelji jo uporabljamo kot osnovno sestavino prsti za kaktuse. Ker vsebuje ogromno število živalic in mikroorganizmov, med njimi tudi škodljive strune, nematode, črve in glive, nekateri avtorji za tako prst priporočajo sterilizacijo s paro ali celo tretiranje z insekticidi. S sterilizacijo popolnoma uničimo tudi vse bakterije in delno tudi glivice, kar pa je nepotrebno oz. celo škodljivo, saj te organizme potrebujemo za nadaljni razvoj in predelavo snovi v prsti. Če želimo uničiti večje škodljive živalice (polže, strune, nematode, uši...), pa lahko uporabimo kakšen granulirani počasni insekticid. Sam uporabljam bolj enostavno metodo: prst pred uporabo presušim na vročem zraku v rastlinjaku. Izsuševanje hitro uniči na vlažno okolje vajene živali.

Reakcija ilovice je popolnoma odvisna od primesi. Glina ali mrtvica brez primesi sta običajno rahlo kisli zaradi silikatov. Travniške in gozdne ilovice vsebujejo predvsem humus in so zato precej kisle. Tem vedno primanjkuje apnenca. Njivske in vrtne ilovice so alkalne, če ne zaradi apnenčastega prodca, pa zavolj stalnega gnojenja. Kaj vse vsebuje ilovica, lahko ugotovimo tudi iz meritve pH. Če pH vzorca počasi narašča iz kislega v šibko alkalno, prevladuje v ilovici predvsem gnoj pred humusom, naraščanje pH čez 8,5 pa pomeni vsebnost apnenca ali dolomita. Hiter skok pH v kislo območje kaže na prisotnost humusa, nato pa se zaradi nevtralizacije huminskih kislin z alkalijami počasi vrača proti nevtralnem, pri visoki vsebnosti apnenca in pri mirovanju vzorca preskoči v alkalno. Pripomnil bi, da humus vedno deluje zrnato in se tako kot apnenec nevtralizira le površinsko in zelo počasi.

Za orientacijo navajam nekaj meritev raznih ilovic:

preizkušani vzorec

pH

gnojen vrt s humusom in kompostom

6,67

slabo gnojen vrt z gnojem

7,34

gnojen vrt s kompostom

7,60

gnojen vrt shumusom in gnojem

7,06

slabo gnojena njiva s pepelom

7,67

sadovnjak, vrhnji sloj (samonikle koprive)

7,50

sadovnjak, mrtvica v globini 50 cm

5,94

peščen travnik ob reki (mivka)

7,80

negnojen lapornat travnik

4,20

travni kompost

7,29

gnojni kompost

8,19

Pri grobozrnatih, bogatih ilovicah dobimo približen rezultat po končani nevtralizaciji vseh komponent. Pri tem nam nihanje pH pove več kot končni rezultat.

KREMEN IN DRUGI PESKI

Za uspešno gojenje kaktusov je zelo pomembna struktura substrata. Idealna prst naj bi bila dovolj prepustna in zračna, vpijala naj bi mnogo vode, a jo hitro izgubila, da ne bi kaktusi zgnili. Takšno prst je težko pripraviti. Sestava prsti naj bo dobro premišljena glede na način vzgoje. Kaj to pomeni? Za gojenje na okenskih policah ali v malih rastlinjakih je potreben drugačen substrat kot v velikih rastlinjakih z majhnimi nihanji temperature in vlage. Tudi lonci so različni-namesto glinenih se večinoma uporabljajo plastični in stiropor. Profesionalni vrtnarji izkoriščajo nekatere nove izkušnje in pri gojenju kaktusov in uporabljajo kot substrat pretežno humus, šoto, higromul in celo pluto-zaradi velike sposobnosti vpijanja vode. Prav tu izkoriščajo lastnost kaktusov, da za rast potrebujejo predvsem veliko več vode in svetlobe kot pa gnojila. V ljubiteljskih rastlinjakih uporabljamo predvsem močno peščeno prst z majhno vpojnostjo vode.

Kot polnilo je najbolj uporaben kremen in nekateri silikati, saj zaradi svoje nevtralne reakcije ne vplivajo na pH zmesi. Kremen je sicer rahlo kisel, vendar tako šibko (pH 6,9), da se v vseh zmeseh obnaša kot nevtralen material. Kljub temu je marsikdo prepričan, da kremen zemljo zakisa, kar pa ni možno, ker je skoraj netopen. Močneje od kremena reagirajo nekateri silikati, odvisno od sestave. Železovi in aluminijevi silikati so rahlo kisli (pH 5,5-7), kalcijevi in magnezijevi pa precej alkalni (pH 7,5-9,5). Porfir in granit sta precej kompaktna in podobna kremenu, medtem ko laporji, glinenci, skrilavci in sljude počasi razpadajo in imajo zaradi poroznosti boljše fizikalne lastnosti. Razne mivke mešanih silikatov lahko nakopljemo iz naplavin raznih potokov, vendar se moramo najprej prepričati, da ne vsebujejo preveč apnencev (alpski potoki) ali dolomita (zadostuje prizkus s kislino), vendar se tega skoraj ni traba bati, saj glinenci vseh vrst hitreje razpadajo kot apnenec, zato vsebujejo potočne naplavine običajno le majhen delež apnenca. Zelo dobre lastnosti ima pesek iz Gradaščice z cca 2% apnenca in prodci nekaterih manjših potokov. Meritev pH teh peskov nam ne pove nič, saj že sled apnenca povzroči visoko alkaliteto. Zadnje čase nadomeščam kremenčev pesek s presejanimi naplavinami bližnjega potoka. Najboljši drobir nabiram ob izlivu v Savo, kjer na ravnini potok ob nalivih izmeče več ton ravno pravšnjega skrilavčevega peska (1-20 mm) na breg. Pesek v večjih rekah je ponavadi nanešen iz večjih površin in vsebuje precej apnenca. Za drenažo pa se vedno bolj uveljavlja stiropor.

Dolomit je dobro gnojilo za prsti, katerim primanjkuje magnezija. Je močnejša alkalija (pH 11) kot apnenec in ga v prsti ne potrebujemo več kot nekaj procentov. Običajno že apnenec vsebuje nekaj magnezija in ta zadostuje potrebam rastlin. Pravi dolomit vsebuje pol apnenca in pol magnezita.

Nekatere vrste kaktusov, predvsem Pediocactusi in Turbinicarpusi (Neolloydia), v naravi rastejo v sadri. Tudi v kulturi jih nekateri sadijo v mešanico sadre in opečnega drobirja. Sadro priporočajo tudi za nadomestek apnenca zaradi kalcija, ki ga vsebuje, saj je rahlo kisla (pH 6,5), vendar je nekatere rastline ne prenašajo.

V marsikateri knjigi sem našel nasvet, da je za kalcifilne vrste (Astrophytum, Ariocarpus itd.) najbolje uporabiti namesto apnenca star omet, češ da je apnenec škodljiv in neprimeren tudi za te vrste. Glede na to, da je apnenec od nekdaj v stari literaturi prepovedan element, so ti avtorji preizkušali vse druge materiale in seveda prišli do zaključka, da v prsti z dodatkom apnenega ometa nekatere vrste bolje rastejo. Meritve potrjujejo mojo predpostavko, da je star omet, bodisi notranji ali zunanji, bolj alkalen (pH 9,5-10) in zaradi večje poroznosti in aktivnosti bolj neprimeren kot navaden apnenčasti pesek. Večina kalcifilnih vrst kaktusov v naravi raste v mešanici apnenca in humusa ali lapornate ilovke in jim alkalnost pH 7,2-8,5 zadostuje. Z ometom bi sicer zboljšali fizikalne lastnosti substrata, vendar zaradi velike reakcijske površine pH prehitro naraste preko 9, kar pa nobeni vrsti ne ugaja več. V moji zbirki so skoraj vse kalcifilne rastline posajene v prst z najmanj 10-20% apnenca. Običajno uporabim kar drobljen gramoz za posipanje cest, presejan na situ 8 ali 15 mm, odvisno od velikosti loncev za sajenje.

VODA

Kaktuse je najbolje zalivati z dežnico, saj vodovodna voda vsebuje nekaj raztopljenega kalcija. Zalivanje s tako vodo pušča na rastlinah grde apnene pege, hkrati pa je za takojšnje zalivanje premrzla. Pri starejših rastlinah nastopi še problem zaradi nasičenja zemlje s kalcijem in previsoke alkalnosti, saj stare kaktuse redkokdaj presadimo. Sivkaste naslage apnenca na bodicah ponavadi nastanejo prej zaradi prisotnega apnenca v zemlji kot pa zaradi trde vode, saj smo že ugotovili, da se močne zemlje za kaktuse le počasi zaapnijo, ker jih le poredko zalivamo. Zato so si naši predniki izmislili kar nekaj receptov za pripravo vode za zalivanje, saj dež pada po pravilu le takrat, ko imamo vode že tako na pretek. Ena od takih metod je prekuhavanje trde vode. Ker se mi je zdelo neverjetno, že zaradi topnosti apnenca, da se večina apna izloči, sem to staro metodo preveril z analizami. Rezultati so potrdili mojo predpostavko: s prekuhavanjem vode ne naredimo skoraj nič. Po zavretju se zniža količina raztopljenega apnenca za slabih 10%, po polurnem vretju pa le za 50%. Prav neverjetno je, da že celo stoletje uporabljamo metodo, ki pravzaprav ne da skoraj nobenega rezultata. Če se na stenah nabere skorjica apna, še ne pomeni, da je razapnjevanje res učinkovito. Nekateri zagovarjajo to metodo s tezo, da prevretje uniči mikroorganizme. Teh v resnici skoraj ni. Ljubljanska voda, npr., vsebuje občasno zanemarljivih nekaj klic na gram vode. Edina dobra stran prekuhavanja je izganjanje klora, ki je včasih prisoten v vodi, vendar se mi zdi to le razmetavanje energije. Postana voda je še slabša rešitev; izloči se le 10% apna po tednu dni.

Boljše rešitve ponuja kemija. Zelo učinkovito si lahko pomagamo z oksalno kislino, ki izloči skoraj ves apnenec. Za vezavo kalcija iz 100 litrov Ljubljanske trde vode, običajno ima 15°DH (1DH = 10 mg CaO/l vode), rabimo 33,8 g oksalne kisline. Pri doziranju kisline moramo biti zelo natančni, saj prebitek kisline veže kalcij iz zemlje, ki je potreben za normalno rast rastlin. Torej moramo pri tem postopku točno vedeti, koliko kalcija je v vodi.

Tudi fosforna kislina veže kalcij v slabo topen fosfat, vendar se izloči šele prebitek nad 15o DH, vseeno pa je uspešno, saj spremeni pH vode in spravi kalcij v ugodnejšo spojino kot je karbonat. Po zalivanju na rastlinah ne ostajajo apneni madeži.

 

 

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.