Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Fizikalne lastnosti substratov

Prav je, da vam takoj nakažem, o čem teče beseda v tem prispevku. Morda se še spomnite, da sem pred dolgimi leti napisal članek o zemlji za kaktuse, ki je izzval precej zanimanja, pa tudi polemik. Drugi del, ki je bil pravzaprav glavni del, je čakal na mojo dobro voljo v predalu več kot deset let, preden sem si vzel čas in ga še enkrat predelal. V njem bom skušal opisati rezultate raznih kemijskih in fizikalnih meritev substratov, še bolj zanimivi pa so rezultati gojenja svojih trnastih poskusnih kuncev v različnih substratih. Tistim z pogostimi glavoboli priporočam, da preberete samo ugotovitve v mastnem tisku in si od vsega ogledate samo podatke v tabelah ali diagrame. Tisti s slabimi živci pa niti tega ne.

Splošno o meritvah

Kaktus je nekakšen biokemijski ustroj, ki ga poganja svetloba, temperatura in kemija v obliki vode, ogljikovega dioksida in snovi, ki jih črpa iz zemlje. Kaktusi in druge sočnice presnavljajo s tako imenovano  crassulaceae kislinsko presnovo (CAM-crassulaceae acid metabolism), kar pomeni, da ponoči vsrkavajo ogljikov dioksid, podnevi pa ga presnavljajo v fotosintetskem ciklusu v organske snovi.

V samo biokemijo presnove se tu ne bomo spuščali. Fotosinteza igra glavno vlogo pri obravnavanju fizikalnih procesov v rastlini in v substratu. Gonilne sile, ki poganjajo presnovne črpalke v sočnicah, niso odvisne toliko od količine svetlobe, saj so v naravi izdatno osvetljene. Bolj so povezane s temperaturo,  relativno vlago v zraku in v tleh ter s koncentracijami ionov v tleh in v rastlini. Temperatura omejuje presnovo, saj ima nočno vsrkavanje CO2 optimum pri 12-18 C, fotosinteza pa pri 40 C. Izven tega temperaturnega režima je presnova zmanjšana ali pa rastline preidejo v mirovanje.

Prenos snovi povzročajo razlike v koncentracijah snovi v rastlini, ki nastanejo kot posledica presnove. 

Pri presnovnih ciklusih v rastlinah nastane zaradi različnih koncentracij celičnih sokov visok osmotski pritisk na celične stene, ki po  nekaterih podatkih doseže pri nekaterih visokih stebrastih sočnicah celo neverjetnih 200 atmosfer. To še ne pomeni, da bi voda iz navrtane korenine Idria columnaris brizgala kot iz gasilske cevi. Ravno kserofiti imajo zelo dobro izdelane mehanizme, ki preprečujejo izgubo vode. 

Glivice so v substratu vedno prisotne, vendar tam le vegetirajo. Rastejo lahko na organskih snoveh ob prisotnosti vlage, torej za hrano lahko uporabijo tudi rastline.

Ko se temperaturni in svetlobni režim premakne v neugodno območje, se presnova, s tem pa tudi rast, ustavi. Rastlina postane neaktiven kos organske snovi, ki je lahko hrana za glivice, plesni in bakterije. Edini pogoj, ki manjka, je voda. Če je substrat moker v času, ko rastlina nima ugodnih pogojev za rast, glivice in plesni pričnejo rasti na koreninah ali celo na površini rastline in prodrejo tudi v notranjost. Posledica je razpad tkiva in gnitje.

Substrat vpliva na rast bolj na fizikalni način kot iz kemijskega gledišča, če le ni v substratov snovi, ki same po sebi blokirajo vsrkavanje vode in snovi ali pa delujejo toksično. Substrat je rastlini predvsem nosilec in dobavitelj vode.

Pogosto je kot vzrok za slabo rast izpostavljen kalcij, ki deluje kot kalcijev karbonat alkalno, s tem pa blokira transport železa in drugih kovinskih ionov. Izkaže se, da velja ta trditev le za redke kalcifobne rastline. Vpliv kemijskih substanc se pokaže šele v daljšem obdobju, sploh če mednje prištejemo tudi gnojila. Prvenstveno vlogo pri substratu ima sposobnost vpijanja in zadrževanja vode.

V tem prispevku nas torej zanimata predvsem substrat in voda. Vodo po zalitju vpijejo delci substrata, vendar ni nujno, da do nasičenja, zato jo tu obravnavam kot vlago. Rastlina prične v določenih okoliščinah, ki smo jih že opisali, to vlago tudi vsrkavati. Če je zaradi neugodnih okoliščin ne, potem smo v težavah. Na rast vplivajo še drugi faktorji in nerazumevanje nekaterih procesov nam lahko povzroči precej sivih las. Kakšno vlogo pa ima pri tem substrat? Zelo pomembno, vendar ne v tistem smislu, kakor si zdajle zamišljamo. 

Od sestave substrata je odvisno, kakšne pogoje moramo rastlinam ponuditi, ali obratno, kakšen substrat moramo pripraviti za naš način vzgoje. 

Kaj pa naj bi to pomenilo?

Vsak kaktusar vzgaja svoje rastline na svoj način in po svojih izkušnjah pač glede na lastne interese, konstrukcijo rastlinjaka, lokalno klimo in namen gojenja. Pravzaprav vsak goji svoje rastline na najboljši način, bi lahko rekli, saj bi bil drugačen način vzgoje v njegovih pogojih verjetno neprimeren. Na ta način se lahko opraviči neuspehe, ki so seveda lokalne narave, pogosto pač glede na dane možnosti. Tudi priprava substrata se običajno ravna po izkušnjah gojiteljev in je po mojih opažanjih pogosto povezana z načinom vzgoje in vrsto rastlin, pogosto pa je tudi rezultat eksperimentiranja. V zbirkah se uporabljajo pretežno peščeno-ilovnati substrati, pri gojenju na prostem bogatejši gnojno-ilovnati, profesionalni vrtnarji pa uporabljajo predvsem bogate humusne substrate. Ravno ta način, za katerega se amaterji čudimo, kako puščavski sinovi lahko bujno uspevajo v sami šoti, razloži prav tale prispevek.

Moje meritve substratov in ugotovitve veljajo za razmere, v katerih gojim svoje kaktuse, torej so individualne narave. Vseeno pa potrjujejo ugotovitve, ki jih profesionalni gojitelji uporabljajo kot prakso.

Pri pripravi substrata skoraj vsak kaktusar prisega na svoj lasten recept in tu težko oporekamo njihovim postopkom. Rezultati vzgoje z različnimi pristopi se pač ne dajo primerjati. Tu velja omeniti pravilo svetega Murphyja Kaktusarskega, da kaktus pri sosedu vedno raste bolje, podprt z izrekom, da podarjeni kaktus vedno crkne. Uspeh gojenja je naravnan na pogoje, ki jih da rastlinjak, topla greda ali kakšen drugi način izdelave klime. Zato naj vas takoj opozorim, da veljajo rezultati meritev, ki so opisani v tem članku,  le za gojenje v klimi mojega rastlinjaka z mojim pičlim poznavanjem gojenja, pa vendar podajajo neke podatke o lastnostih raznih mešanic prsti in njihovih sestavinah, za orientacijo pa bom navedel tudi nekaj vzgojnih rezultatov pri uporabi teh substratov. Navsezadnje je verjetno to tudi najbolj pomembno.

Čemu toliko zapletanja okoli substratov in to izpod peresa nekoga, ki je pri iskanju idealne mešanice pogosto udaril mimo? 

Pripravo substrata se lahko poenostavi in uporabi recepte iz literature, v rastlinjaku pa se goji samo nezahtevne vrste rastlin. Težave nastanejo, ko se odločimo za gojenje sejancev, ko si privoščimo vzgojo zelo zahtevnih vrst ali pa nimamo rastlinjaka in gojimo svoje kaktuse na prostem. V teh primerih se pokaže, da bomo morali razmisliti tudi o sestavi substrata. Razmišljati bomo morali o hranilih, o dovzetnosti substrata glede rasti glivic, izbirati različne granulacije komponent, upoštevati sposobnost vpijanja vode in hitrost izsuševanja substrata in v kratkem bomo morali najti pravo zmes za naš način vzgoje kaktusov. Poleti  presajeni sejanci se ne bodo dobro ukoreninili v humusnem substratu, ker se zelo hitro izsuši, stare velike rastline pa bodo po presaditvi v humusno prst hitro zgnile, saj bo ta predolgo zadrževal vlago. Preden bomo izbirali osnovne komponente za pripravo prsti, bomo najprej razmislili, kaj od substrata sploh pričakujemo.

Tu se začnejo pojavljati pojmi, ki niso splošno poznani, ki morda niti ne sodijo k tem področju ali pa sem si jih celo izmislil. Pri meritvah sem si cilje zastavil sam in sem uporabil kar pojme, ki jih uporablja kemija in ob tem nisem preveril, ali jih agronomija morda niti ne pozna ali pa ima za isto metodo popolnoma drugačen naziv. Pri meritvah nisem uporabil nekih standardnih predpisanih metod, ki bi lahko bile osnova za ponovitev poskusa. Tako si lahko privoščim nekritičnost pri rezultatih, ne pa tudi pri metodah. Nekatere meritve sem ponovil kar več desetkrat, da sem dobil občutek, kaj se v mešanicah substratov sploh dogaja. Verjetno pa sem samo odkrival že odkrito.

Vpijanje vode

Rastlina pri povprečni rasti vsrka manjšino vode iz prsti, večina pa se izgubi z izhlapevanjem na površini substrata. S sestavo substrata se torej regulira čas zastajanja vlage in doziranje vode.

Čeprav zanemarjen faktor, je sposobnost vpijanja vode zelo pomembna reč pri opazovanju fizikalnih lastnosti prsti. Količina vode se v substratu okoli korenin rastline stalno spreminja odvisno od vrste lonca (glina, plastika), sestave substrata, toplotnih pogojev, količine dodane vode in količine rastlinja ali pokrivnega peska na površini substrata. Običajne prsti vpijejo 30-50% vode do nasičenja. Pri nasičenju voda zapolni tudi zračne prostore med delci prsti, kar je tudi glavni mehanizem zračenja prsti. Zračenje ni pomembno le za dovajanje kisika mikroorganizmom v substratu, ampak obenem odvaja nakopičeni ogljikov dioksid, ki zavira oksidacijske reakcije. V prsteh z dobro drenažo je torej zračenje izdatno tudi v bolj globokih plasteh. Pri dolgotrajnem nasičenju z vodo pride do stalne odsotnosti kisika, kar povzroči bistvene spremembe bioloških lastnosti prsti.

Pri meritvah vlage se mi zdi pomembno, da ločim tri vrednosti vlage v substratu: zračno suh substrat, vlažnost 'pestni test' in nasičen (namočen) substrat.

Če substrat posušimo na zraku, tako sušen substrat vsebuje še vedno nekaj vlage, ki jo lahko izsušimo le s sušenjem v sušilniku. Temu bom rekel 'vlaga zračno suhega substrata'.

Za sajenje rastlin običajno uporabimo vlažno prst. Suh substrat navlažimo do take mere, da v pesti stisnjen substrat obdrži obliko in se na rahel pritisk spet razdrobi. To bom imenoval vlaga 'pestni test' oz. naravno vlažen substrat, ker ima substrat približno tak odstotek vlage po odceditvi padavin. Podatek je ponavadi približen, ker je odvisen od občutka osebe, ki pripravlja substrat, saj lahko odstopa do 25 %. Vseeno je ta podatek pomemben, ker imajo prsti ob nabiranju na terenu približno to količino vlage, razen po deževju ali v dolgotrajni suši. Tudi odcejeni prani peski vsebujejo ponavadi približno to količino vode. Vlaga 'pestni test' je lahko koristen podatek pri preračunavanju idealne količine vode za zalivanje in pri preračunavanju količin vlažnih komponent, saj za pripravo mešanice prsti ponavadi uporabimo vlažne komponente, ki vsebujejo različne količine vlage. Morda se sliši banalno, da za zalivanje svojih kaktusov izračunam približno količino vode, ki bo potrebna za površino zbirke, oziroma če sem bolj natančen, na količino substrata, ki jo ocenim glede na velikost lončkov. Edina napaka se pojavi, ko razpršilna pištola nikakor noče pravilno razporediti odmerjene vode in se potem zanesem na prebitek vode, ki se izliva v pesek in jo substrat posrka iz tal.

Vpijanje vode je podatek o količini vode, ki jo vpije substrat do nasičenja. 

V rastlinjaku se to zgodi takrat, ko rastline zalijemo v podstavke in substrat sam vpije vodo od spodaj navzgor. V naravi se prst nasiti z vodo le po močnem deževju, nato pa se voda postopoma odcedi, prst pa po nekaj suhih dneh običajno obdrži vlago 'pestnega testa'. Vsebnost vode v nasičenem substratu je skupna količina vode, ki jo absorbirajo humusne in ilovnate komponente in vode, ki zapolni vmesni prostor med zrni substrata. Vpijanje vode je odvisno tudi od tega, ali je substrat le nasut ali zbit. Nasipne teže so merjene za nasut material in so za 10 % višje pri zbitem suhem substratu, pri vlažnem materialu pa se nasipna teža pri posedanju poveča kar za 30 %. Pri sajenju majhnih rastlin ponavadi substrat le nasujemo okoli korenin v lonček, pri večjih rastlinah pa potrebujemo substrat s čim manjšim vpijanjem vode, kjer si lahko pomagamo tudi s tem, da s stiskanjem ali zbijanjem substrata v lonec zmanjšamo vpijanje vode.

Diagram prikazuje vlago zračno suhih, naravno vlažnih in nasičenih vzorcev humusa in ilovice.

Skoraj vsem substratom se do neke mere poveča volumen oz. zmanjša nasipna teža, če pri mešanju substrata pred sajenjem dodajamo vodo.

To v praksi pomeni, da je sveže pripravljen navlažen substrat lažji od suhega! Kasneje se po večkratnem mešanju ali zbijanju delci v substratu sesedejo, posledica tega pa je vedno večja nasipna teža. Praktično se to opazi pri sajenju rastlin. Če sadimo kaktuse v sveže pripravljen navlažen substrat, se bodo rastline sčasoma bolj posedle kot v dobro premešani in uležani prsti. 

Nasipna teža ne narašča enakomerno s količino dodane vode, ampak se pri približno 15% dodane vode pade. Povečanje volumna takega substrata povzroči najverjetneje površinska napetost vode in lepljivost delcev, ki počasi vsrkavajo vodo. Včasih opazimo ta pojav pri presajanju sejancev v večje posode, ko substrata ne zbijemo v posodo.  Če nam čez sejance slučajno zakorači kakšen maček, nastane pravo razdejanje, ker se substrat globoko vdre in nastanejo veliki odtisi mačjih tac.

Diagram prikazuje izmerjeno nasipno težo ilovnato-peščenega substrata pri različnih dodatkih vode. Sušen zbit substrat je imel nasipno težo približno 780 g/l. Največje razlike med nasipno in zbito težo sem opazil ravno pri humusno-ilovnatih substratih.

Peščena pokrivka substrata v lončku bistveno zmanjša izhlapevanje vode iz substrata.

S peskom pokrit substrat, v katerega je posajen kaktus v plastičnem lončku št. 5, se osuši približno v enem tednu ne glede na to, ali je postavljen v vroč rastlinjak, v hladnejšega, ali pa na prostem. To pomeni, da se voda izgublja pretežno z izhlapevanjem iz substrata, precej manj pa jo porabi rastlina.

Meritve iz nekega drugega poskusa so potrdile, da se vlaga iz substrata izgublja predvsem z odcejanjem in izhlapevanjem iz površine substrata, zelo malo pa jo vsrka rastlina. Tako ni velike razlike med gojenjem na prostem in gojenjem v rastlinjaku, čeprav bi pričakovali razliko. Ta sicer obstaja, vendar le v hitrosti, ne pa toliko v času izsuševanja.

Pri zalivanju se substrat torej popolnoma zasiti z vodo. V prvem dnevu po zalitju se skoraj tretjina vode odcedi in izhlapi in tedaj ostane v substratu približno toliko vode, kolikor jo ostane v substratu ‘pestni test’, ki ga običajno pripravljamo za presajanje rastlin. Ko se večina vode iz substrata izgubi, ostane v substratu še vedno 5-10% vlage, ki pa je rastline ne morejo izrabiti. To se pojavi takrat, ko prične relativna vlaga v substratu padati in ko pade pod 70%, se ustavi tudi vsrkavanje vode skozi korenine. Kadar je prst na videz že precej izsušena, je v humusnih in glinenih delcih prsti še nekaj vsrkane vode. Potek izsuševanja substrata prikazujeta spodnja diagrama.

Gymnocalycium quehlianum 

Echinocactus grusonii 

 

Gymnocalycium

 

Echinocereus

 

0

100,00

100,00

100

100

1

93,02

95,01

92,77

92,01

2

80,85

79,69

66,97

74,83

3

67,55

57,87

34,87

50,31

4

54,13

40,40

21,26

31,34

5

46,28

33,46

17,26

24,43

6

34,55

23,37

11,91

18,52

7

19,24

11,94

6,68

12,71

8

12,92

6,52

6,54

10,23

9

6,23

1,73

5,24

6,80

Relativna vlaga v substratu

Uporabna količina vlage v substratu se meri kot kot vodni potencial. Iz meritev v naravi je znano, da so korenine nekaterih kaktusov sposobne črpati vlago iz prsti že takrat, ko pade nad 7 mm padavin (7 l na kvadratni meter). Spodnji diagram kaže izmerjeni vodni potencial v prsti na rastišču Ferocactus acanthodes.

Diagram prikazuje vodni potencial v prsti v globini 10 cm na rastišču Ferocactusa acanthodesa. 

Pri svojih poskusih vodnega potenciala nisem mogel meriti, pač pa sem lahko izmeril relativno vlago v mikroprostorih substrata (takoimenovano aktivnost vode). Moje meritve relativne in absolutne vlage v substratu so pokazale, da se črpanje vode iz substrata prekine, ko prične relativna vlaga, ki v vlažnem substratu znaša nad 95%, v skoraj osušenem substratu hitro padati. Sprememba je lahko opazna, saj prično takrat veneti trave, ki obraščajo rastlino.

Aktivnost vode

Vodo v večkomponentnih zmeseh absorbirajo delci humusa, ilovice, poroznih kamnin in drugih sestavin substrata. Humus vpije pri zalivanju dosti več vode kot ilovnati delci, vendar jo izgublja počasneje kot ilovica. V zračnih porah okoli delcev se ustvarja vlažna mikroklima, ki pa je odvisna od stopnje vlažnosti in od lastnosti delcev. Nekaj vlage je namreč vezane v snoveh, prebitek pa se lahko izloča in izpareva, ali pa je na razpolago koreninam rastlin in mikroorganizmom. Tako je nastal sorazmerno nov pojem - aktivnost vode (aW), ki je nastal z ugotovitvijo, da je v snoveh manj vode na razpolago mikroorga­nizmom, kot jo dejansko vsebujejo. Strokovno je aktivnost vode stopnja nereda molekul vode, po domače pa je to relativna vlaga v mikroprostoru. Določimo jo tako, da v majhni termostatirani posodici izmerimo relativno vlago nad vzorcem snovi. Nekatere snovi lahko vsebujejo precej vode, vendar je pri zunanjih vplivih, recimo na suhem zraku, izgubijo le malo. Večina mikroorganizmov lahko vegetira šele nad aW > 0.8, le osmofilne glivice lahko rastejo nad 0.7 aW. Kakšno vlogo pa ima aktivnost vode v obravnavah prsti?

Ko se substrat po zalivanju namoči, vpijejo različni delci substrata različne količine vode. Suh substrat počasi vpija vodo, zato voda ponikne najprej v zračne pore in špranje med kamenjem. V pol dneva se voda po substratu kolikor toliko enakomerno razporedi in prebitek vlage v substratu je na razpolago koreninam rastline. Obenem se v vlažnem okolju pričnejo razmnoževati razni mikroorganizmi, predvsem glivice in bakterije. Aktivnost vode je enako pomembna tako za rastlino kot za razvoj glivic, med drugim tudi patogenih, ki v ugodnih pogojih vdrejo v rastlino. Za vdor glivic običajno niso krive rastoče glivične kulture v prsti, saj te obstajajo v vsakem primeru v vsaki zdravi prsti. Glivice običajno napadejo le propadajoče korenine, kar pa je pogosto posledica vlažnosti substrata in s tem porušenih kemijskih ravnovesij.

Ko pričnejo rastline izčrpavati vodo iz delcev substrata, se najhitreje izsušijo peščeni in humusni delci, v kosih ilovice pa ostane vlaga dlje, čeprav je vpojnost humusa večja. Razliko v izsuševanju sem enostavno izmeril tako, da sem iz grobe zmesi humusa, ilovice in peska izmeril vlago v posameznih delcih, ko se je substrat že delno izsušil. 

Čemu sploh razglabljanje o aktivnosti vode?

Meritve kažejo, da aktivnost vode ni tesno povezana z absolutno količino vlage v substratu, ampak je tipična za vsak material posebej. Če si ogledamo na diagramu primerjavo vlažnosti in aktivnosti vode za humus in ilovico, opazimo, da je pri enaki absolutni vlagi relativna vlaga (aktivnost vode) humusa precej drugačna od ilovice. Ali drugače: da je količina relativne vlage, ki je dostopna rastlinam in mikroorganizmom, v nekem delcu skoraj osušenega substrata še dovolj visoka, v drugem pa ne. Iz diagrama lahko razberemo, da bodo korenine rastlin prenehale srkati vlago iz humusa že pri 15%, iz ilovice pa šele pri 5% absolutne količine vode v njem. To pomeni, da pričnejo delci humusa izsuševati delce ilovice, ko pade absolutna vlaga substrata pod 18%.

Ali lahko teoretične zaključke uporabimo pri zalivanju kaktusov?

Najprej poglejmo vodne potrebe kaktusov v naravi. Kot primer vzemimo velik sodasti ferokaktus v puščavi Sonori, ki ima največ sesalnih korenin v globini prsti 10-15 cm in raste v peščenem substratu z nasipno težo okoli 1 kg/l. Temu zadostuje 7-10 mm padavin za tako vlažnost (-0.5MPa, Nobel, Cactus Primer), da lahko korenine vsrkajo vlago. Če to malce preračunamo, to dejansko pomeni kar 10 % vode v zgornjih plasteh zemlje, kar približno odgovarja količini vode za 'pestni test' naših peščenih mešanic prsti.

Načina zalivanja nikakor ne moremo spremeniti tako, da bi bilo vode za rast kaktusov dovolj, ne pa tudi za razvoj patogenih gliv, lahko pa skušamo dognati, koliko vode je potrebno za pravšnje navlaženje nekega substrata. V nekaj dneh lahko izsušeni kaktusi s pomočjo novonastalih koreninskih laskov povrnejo vso izgubljeno vodo, glivice pa potrebujejo za razvoj močnih kolonij več časa, zato je rešitev problema v pravilnem doziranju vode. V literaturi sem nekje prebral, da potrebujemo za temeljito zalitje srednje velikih kaktusov (?) približno 15 l vode za 1 kvadratni meter. Če matematično vzamemo lonček globine 10 cm in srednje peščen substrat z 10% vpojnostjo oz. količino vode za pestni test, to nanese slabih 10 l vode. Pri 15 l vode bodo v naših substratih kaktusi plavali kot v močvirju. Če pa si pogledamo v tabeli aW, pa je že 6 l vode za nasičenje z vlago dovolj.

Vsem poskusnim substratom in zmesem teh substratov sem izmeril fizikalne lastnosti in jih podal v diagramih in tabelah. Vse komponente so presejane na situ 5 mm. Zmesi so pripravljene iz zračno sušenih komponent in so po mešanju najprej navlaženi in osušeni in šele po sušenju uporabl­jeni za analize. Analize veljajo le za te vzorce in jih pri pripravi prsti ne smemo preveč posplošiti, saj lahko nekatere vrednosti pri ilovicah, humusih in mešanih prsteh, predvsem vlage, pH in nasipna teža, odstopajo tudi do 50%, pač odvisno od primesi, kar pa je odvisno predvsem od tega, kje naberemo prst. Za ugotavljanje odstopanj sem izmeril tudi lastnosti več podobnih vzorcev ilovic in humusov iz različnih terenov. 

Sestavljanje zmesi

Uporaba zračno sušenih vzorcev je najbolj realna za preračun sestave mešanic prsti, ker so ostale vlage zelo nenatančen poda­tek, čeprav so zelo uporabne za delo. V literaturi običajno pri navodilih za pripravo prsti za kaktuse naletim na osnovno mešanico, ki je sestavljena iz enakih delov humusa, ilovice in peska. Pri tem ni navedeno, ali naj bi bile uporabljene vlažne ali suhe komponente in ali je to razmerje volumsko ali utežno. Le ugibamo lahko, da je razmerje verjetno volumsko in da uporabljamo vlažne komponente. Torej je to merilo zelo ohlapno, čeprav preve­lika natančnost pri mešanju prsti ni potrebna. Kljub temu so razlike zaradi uporabe vlažne komponente namesto suhe lahko zelo velike. Mokri humusi so lahko celo štirikrat težji od suhih. Zaradi tega sem pripravil tri osnovne mešanice; humusno (humus:ilovica:kremenec v utežnem razmerju 1:1:1), ilovno z večinskim deležem ilovice in peščeno (humus:ilovica:kremenec v volumskem razmerju 1:1:1). Moram reči, da je bila ravno ilovna mešanica najbolj podobna prstem, ki jih sicer uporabljam za sajenje kaktusov, saj je v ostalih dveh mešanicah preveč prevla­dovala ena od komponent. Vse ostale vzorčne mešanice so pripravl­jene tako, da prevladuje nazivna komponenta nad drugimi.

Za meritve in pripravo zmesi so uporabljene komponente:

1. ruska šota

2. hlevski goveji gnoj, dobro preležan in prezračen

3. humus iz mešanega gozda (hrast, smreka, kostanj)

4. vrtna ilovnata prst iz zelenjavnega vrta, gnojenega s kompos­tom, hlevskim gnojem, humusom in lesnim pepelom

5. njivska ilovica iz kmetijske njive, lapornata osnova; slabo gnojeno s hlevskim gnojem. Kulture: krompir, oves, pšenica, repa, fižol.

6. skrilavec, potočne naplavine z 2 % apnenca in nekaj kremena

7. prani moravški kremenčev pesek 4 mm

8. apnenec, kresniški mleti gradbeni pesek 0-4 mm

9. opečni drobir (Hlevit)

10. sadra je pripravljena iz strjenega in  zdrobljenega alabastra za izravnavanje ometov in polaganje kablov. Pripravimo jo nekaj dni pred mešanjem v prst.

Meritve:

1. pH 10% raztopine (10 g vzorca pomešano z 90 g 0.1 M KCl) po eni uri

2. Vsebnost kislin v humusih, merjena z potenciometrično titraci­jo z natrijevim hidroksidom.

3. Vlaga zračno sušenega vzorca. Vzorci so sušeni 48 ur na zraku pri temperaturi 25-30oC, 70 % zračne vlage in tlaku 760 mm Hg.

4. Vlaga 'pestni test' je procent vlage, ki jo vsebuje prst z lastnostmi 'pestnega testa'. Zračno sušenemu substratu sem doda­jal vodo do 'pestnega testa'.

5. Vpijanje vode je procent vode, ki jo vsebuje substrat po nasičenju z vodo.

6. Nasipna teža suhega substrata. V menzuri 500 ml sem stehtal pol litra nasutega substrata. Nasipna teža zbitega suhega sub­strata je približno 10 % višja.

7. Nasipna teža vlažnega substrata. Na enak način je stehtan substrat z vlago 'pestni test. Nasipna teža zbitega vlažnega substrata je približno 30 % višja.

Med humusi in ilovicami z raznih terenov se lahko pojavijo precejšnje razlike. Kakovost humusa je odvisna od vrste dreves in od zrelosti, na ilovice pa močno vpliva način obdelovanja zemlje in gnojenje. Razlike med njimi navajam v spodnji tabeli:

Komponenta

pH

Vsebnost kislin

(mol/kg)

Vlaga PT

(%)

Vpijanje

 vode  (%)

Nasipna teža zračno suhega substrata (g/l)

Nasipna teža vlažnega substrata (g/l)

Borov humus

3.30

0.56

29

 

208

194

Smrekov humus

3.06

0.82

27

58

244

226

Hrastov humus

3.20

0.76

28

74

192

160

Bukov humus

3.06

0.42

27

73

340

352

Kostanjev humus

3.14

0.36

35

89

143

207

Gozdna mrtvica

4.18

 

8

34

857

1050

Rdeča ilovica

5.90

 

16

36

810

1000

Vrtna barjanska

6.60

 

16

37

790

760

Vrtna gnojena ilovica

7.00

 

15

41

800

800

Glina

4.80

 

 

21

2100

 

TABELA 3: vrednosti uporabljenih osnovnih komponent

Komponenta

pH

Vlaga

(%)

Vlaga PT

(%)

Vpijanje vode

 (%)

Nasipna teža

 zračno suhega

 substrata (g/l)

Nasipna teža

vlažnega substrata (g/l)

Razmerje

suho/

vlažno

Šota

2.99

12.4

53

80

175

120

0,68

Hlevski gnoj

7.50

17.1

25

60

460

392

0,85

Smrekov humus

3.30

11.7

32

74

300

272

0,90

Vrtna ilovica

8.05

2.7

17

37

880

900

1,02

Travniška ilovica

4.90

1.8

10

36

910

960

1,05

Skrilavec

8.30

0.4

6

24

958

1288

1,34

Kremenčev pesek

6.80

0.15

3

20

1272

1390

1,09

Apnenec

9.20

0.11

3

18

1174

1555

1,30

Opečni drobir

8.50

0.19

6

22

1104

1300

1,18

Sadra

7.20

12

5

35

855

1064

1,24

TABELA 4: PREGLED POSKUSNIH MEŠANIC

Št.

 Osnova substrata

Tip substrata

Tipična rastlina

1

humus, ilovica, kremen

humusen

Notocactus, Frailea, epifiti

2

humus, ilovica, kremen

ilovnat

Gymnocalycium, Neoporteria, Sulcorebutia

3

humus, ilovica, kremen

peščen

Copiapoa, Discocactus, Mammillaria

4

šota

humusen

Zygocactus

5

gnoj

humusen

Coryphantha, Ferocactus

6

humus

humusen

Frailea, epifiti

7

vrtna ilovica

ilovnat

Cereus

8

njivska ilovica

peščeno-ilovnat

Copiapoa

9

skrilovčev pesek

peščeno-humusen

Ferocactus

10

kremen

peščeno-humusen

Melocactus

11

apnenec

peščen

Astrophytum

12

opečni drobir

Opečna

Parodia

13

drobljena sadra

peščeno-humusen

Turbinicarpus

Mešanice so pripravljene tako, da v vsaki mešanici prevladuje ena od komponent. Količino posameznih komponent navajam v spodnji tabeli. Prva vrednost pomeni utežni del, druga pa v volumskega preračunan delež komponente.

Št.

Sestavina/

Vrsta substrata

Šota

Gnoj

Humus

Vrtna ilovica

Travniška ilovica

Skrilavec

Kremen

Apnenec

Opeka

Sadra

1

osnovna humusna

 

 

33/68

 

 33/19

 

 33/13

 

 

 

2

osnovna ilovnata

 

 

10/30

 

 60/50

 

 30/20

 

 

 

3

osnovna peščena

 

 

10/33

 

 37/33

 

 53/33

 

 

 

4

šotna

30/80

 

 

 

 30/20

 40/20

 

 

 

 

5

gnojna

 

50/64

10/19

 

 10/5

 30/12

 

 

 

 

6

humusna

 

5/11

50/49

 

 15/20

 30/20

 

 

 

 

7

vrtna ilovnata

 

 

 

70/77

 

 30/23

 

 

 

 

8

travniška ilovnata

 

 

 

 

 70/76

 30/24

 

 

 

 

9

skrilavec

 

 

20/51

 

 30/22

 50/27

 

 

 

 

100

kremen

 

 

20/53

 

 30/22

 

 50/25

 

 

 

11

apnenec

 

 

10/34

 

 20/19

 25/18

 25/17

 20/12

 

 

12

opečni drobir

 

 

20/51

 

 30/22

 

 

 

 50/27

 

13

drobljena sadra

 

 

10/31

 

 20/19

 25/17

 25/16

 

 

 20/17

TABELA 6: Meritve lastnosti zmesi 

 

 Zmes

pH

Vlaga (%)

Vlaga PT (%)

Vpijanje vode (%)

Nasipna teža zračno suhega substrata (g/l)

Nasipna teža vlažnega substrata (g/l)

Razmerje vlažno/suho

1

osnovna humusna

3.60

4.7

18

49

592

516

0,87

2

osnovna ilovnata

4.25

2.2

6

17

980

840

0,86

3

osnovna peščena

4.14

1.2

8

10

1060

890

0,84

4

šotna

3.45

11.6

22

66

360

320

0,89

5

gnojna

6.30

9.2

10

51

530

490

0,92

6

humusna

3.80

5.4

19

60

455

426

0,94

7

vrtna ilovnata

7.54

2.2

10

30

965

516

0,53

8

travniška ilovnata

5.50

1.4

9

32

1040

916

0,88

9

skrilavčeva

4.20

2.8

14

43

710

612

0,86

10

kremenasta

3.70

2.4

12

42

772

661

0,86

11

apnenčasta

6.80

1.5

9

27

1000

851

0,85

12

opečni drobir

4.40

2.6

13

37

790

647

0,82

13

drobljena sadra

5.80

3.5

9

30

873

764

0,88

Da bi približno ovrednotil vpliv posameznih komponent prsti na rast kaktusov, sem v te prsti posadil 180 testnih rastlin. Po približno enem mesecu v najboljši rasti (september) je izmerjena poraba vode, po enem letu pa prirast rastlin. Teh rezultatov nikakor ne smemo vzeti absolutno, saj je količina hranil v vzorcih različna. Poskus naj bi predvsem primerjalno testiral obnašanje rastlin v teh sub­stratih in prinesel neke številčne rezultate glede fizikalnih dogajanj v prsti.

Rezultati poskusnega sajenja

 

 

 

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.