Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 

Slabe strani zbiranja kaktusov

Mumija je v rastlinjaku čisto vsakdanji dogodek, ki verjetno vpliva na počutje kaktusarja. Ali se sčasoma in s povečanim številom rastlin v zbirki odziv kaktusarja na odkritje gnijoče rastline spremeni ali ne? Se da privaditi na prisotnost smrti ali ne? Šele ob pogledu na truplo se za hip prikaže, kaj nam rastline pomenijo.

Pred dnevi sem po dolgem času stopil v rastlinjak in pregledal rastline. Pozimi nimam tam kaj početi; mraz uspava moje kosti tako kot kaktuse. Dvakrat mesečno zalijem orhideje in mimogrede rahlo namočim nekatere sočnice. Potem preverim, kje je nastala največja škoda. Hvala bogu, zgnile so skoraj vse svilnice. Nažrle so jih mazne uši in zdaj ne bo več dela z njimi. Jeseni sem vse skupaj zalil s sistemskim insekticiom, pa ni zadostovalo. Le sistemik jih uniči, in to je treba zaliti vsaj dvakrat zaporedoma. Če pa nas ujame pozna jesen, je vseeno - ali zgnijejo zaradi koreninskih uši ali zaradi namakanja z insekticidom.

Tephrocactus geometricus v Las AngosturasSmetnjak se polni.

Med pohajkovanjem najdem kakšen kaktus že plutast. S pinceto ga potegnem iz zemlje ali pa ga kar z loncem vred vržem v smeti. Smetišče je polno ostankov trav, ki sem jih populil že jeseni, kolikor se je dalo. Nanje padajo trnasta trupla in ostanki prsti, tako da se sliši prasketanje peska po votlih telesih in suhem listju. Marsikatera podlaga je propadla, cepič pa se počasi suši. Ježevci poniknejo v prst, kopiapoe pa se počasi grbančijo in zvijajo v spiralo. Takim izpulim gobasti ostanek podlage iz zemlje in potisnem cepič, katerem že poganjajo vršički korenin iz riti, v luknjo, ki jo je zapustila podlaga. Dobra zapuščina: lepa, zračna, humusna luknja. Polovica teh kaktusov bo sredi poletja krepko zaraščena v prst in o ježevcu ne bo ne duha ne sluha. Nekaj jih bo zgnilo, ostali pa bodo vegetirali in morda pognali korenine šele naslednje leto. Če so počasi rasli, je upanje pičlo.

Smetnjak se polni.

Nagnite svilnice sem zmetal proč in iz zdravih posmukal mazne uši dol kar s prsti. To je učinkovito in umazano delo. Ne prenesem, da se mi kaj lepi med prsti, pa čeprav so to speštane uši. Eden od tolstih mlečkov je rjava gobica, trda kot oreh. Tri submatukane so pegaste in ena bo verjetno vzela konec. To so posledice zimskega zalivanja; še taka malenkost vode in mraz jih osmodita. Med matukanami in submatukanami je precejšnja razlika: sub so pogosteje dobesedno spodaj. Mrknil je en gimnokaktus. Ni me presenetil. Če bi bilo topleje v rastlinjaku, bi jih šlo precej več. Pustim ga tam, da se posuši do konca, sicer bom moral po odstranjevanju očistiti okuženo pinceto. Nikamor ne bo ušel, pa še malo kontrastno deluje med ostalimi rastlinami.

Korifanti so se izsušili, neobeseje pa so skoraj poniknile v pesek. Nekaj sem jih poskusno zalil in čez teden so bile napete kot mlade buče. Fraileje so to zimo čudovite, le v enem pladnju, kjer sem jeseni populil gost plevel kalanhoj, je precej trdih. Očitno pogrešajo pivsko družbo. Upam, da jih bo do pomladi preživelo vsaj pol. Med mehikanci sem našel petletno obregonijo, lepo okrasto in tako posušeno, da bi mi zavidal vsak pridelovalec suhega cvetja; videti je bila tako naravna, kot da bi bila to nova vrsta. Imelo me je, da bi jo slikal in jo na kakšnem od predavanj predstavil kot formo cinerascens. Pustil sem jo med ariokarpusi; drezanje mednje bi verjetno povzročilo gnitje vsaj ene rastline. In smetnjak bi se spet polnil.

Smetnjak sem izpraznil.

Na vrhu rastlinjaka, tik pod streho, kaktusi ne gnijejo. Imajo dovolj svetlobe, le hladen prepih jih daje. Letos sem zelo pozno pribil izolativni polivinil na spodnjo stan strehe. Ni in ni se mi ljubilo, pa le dve uri dela je bilo. Na delo sem se spravil šele takrat, ko je eden od diskosov pokazal bela rebra. Vsakokrat, ko pribijam polivinil in se mi svinjarija nabira v lase, kolnem in robantim, kako sem mogel takrat pred desetimi leti tako trapasto postaviti stebre, da imam zdaj toliko dela z obešanjem polivinila. Lahko bi privil lego na steno in tramove pritrdil nanjo, pa bi se lahko z mopedom vozil po rastlinjaku. Zdaj pa se z butico, z rameni, z ritjo, s koleni, z vsem kar je pritrjeno name, zaletavam v tista trapasta kostanjeva polena. Ko pa spomladi snamem polivinil dol in svetloba obarva rjavkaste tramiče, mi naenkrat postane spet všeč in ga ne bi zamenjal za noben aluminij in železo. Kaktusi in aluminij... kot pečenica s curryjem. In tam, kjer se mi ni ljubilo spojiti polivinila skupaj, sem čez kaktuse vrgel velik kos stiropora. Saj je bilo tako in tako celo zimo oblačno, svetloba gor ali dol. Ko pa sem po treh tednih stiropornate plošče odstranil, sem zagledal bela rebra diskosov. Saj imam dober meter proč kup cepljenih diskosov in bi jih teh ne pogrešal kaj dosti, ampak...

Smetnjak bo spet poln.

Čemu je namenjeno tole jamranje?

Mumija je v rastlinjaku čisto običajen dogodek. Ko je zbirka majhna in odmre rastlina, ko se posuši gospodinji pelargonija, ko se prevrne in zdrobi dvesto let star porcelanski kipec, ko ti psa povozi avto...ali je kakšna razlika?

Če imaš pet tisoč rastlin, ko imaš od neke vrste pet primerkov, ko se med izbranimi sejanci pojavi fuzarij, ko se navadiš smrti v rastlinjaku, ali je kaj drugače, ko najdeš mumijo? Lahko se razjeziš. Lahko obžaluješ, si razočaran, lahko žaluješ, lahko ti vzame energijo in pokvari dan, lahko se potem skregaš z ženo, pa niti ne veš, zakaj. Lahko brez odziva primeš rastlino in jo vržeš v smeti, pa sem prepričan, da v nobenem primeru ne boš ničesar storil za to, da se kaj takega ne bo ponovilo. Čustva nikoli ne otopijo; ko zgnije ena od desettisočih rastlin, je enako kot če jih imaš samo dvajset. Odvisno je le od tega, kaj ti ta rastlina pomeni.

Ko nam postane neka reč pomembna, ne pomislimo na besedo ljubezen. Vendar je to pravzaprav to, vendar je očem skrito. Pod besedo ljubezen si ponavadi tolmačimo dejanja kot so zaljubljenost, odvisnost, posedovanje in podobne neumnosti, ki z ljubeznijo nimajo nobene zveze. Če pa bi vam rekel, da ljubim nek kaktus, bi me pomilovalno pogledali in pomislili na ‘Ti si pa resnično zadet v podstreho’. Če bi izraz omilil na ’Rad imam kaktuse’, bi bila zadeva bolj sprejemljiva, vendar bi mi rekli, da take zadeve niso v domeni besed. Ko pomislim na resnične izraze ljubezni, na primer dobro dejanje, pozornost ali pogum, pa mi nehote pride na misel, da ima marsikateri kaktusar prej denar za kaktus in pivo kot za nove čevlje otroku. In če mi kdo brska po rastlinah, ga gledam postrani, kot da bi mi stopil na otiščanec, ko pa priveka smrklja iz šole in pravi, da ji je učitelj po krivici dal dvojko, ji neprizadeto odvrnem, da naj se raje kar čimprej privadi vsem krivicam, ki jo čakajo. Če bi mi bili ljudje, katerim pravim prijatelji, dovolj pomembni, da bi bil pripravljen zanje žrtvovati kaj več kot svojim kaktusom, bi lahko tvezil o ljubezni. Tako pa - kurec pa taka ljubezen! Tako se mi počasi zazdeva, da - četudi imam prijatelje - sploh ni nujno res, da sem jim prijatelj. Če pa imam resnično kje kakšnega prijatelja, potem sem - nekakšen zajedalec.

Smetnjak pa se polni in vsakič mi je žal. Bolj kot takrat, ko umre košček ljubezni zanemarjenega prijatelja. Tisto je očem neopazno.

Če že ne morem izmeriti, koliko ljubim, pa lahko izmerim, koliko mi je žal, kadar izgubljam. Potem lahko sklepam, koliko sem ljubil. Zdaj se pokaže, da mi je žal le za tistim, ki mi je resnično nekaj pomenilo; bilo mi je pomembno. Zanimivo je, da opazim šele takrat, koliko mi je pomenilo, ko to izgubim. No, saj to je ta trapasta usoda - da so izgubljene reči videti najbolj vredne. Izguba zaslepi. Ko se oziraš in objokuješ izgubljeno, pa pozabiš na ostalo, ki še imaš in zanemarjaš. Tako kot sem zanemaril nesrečne diskose - in še marsikaj drugega.

Mati narava ga je posrala. Morala bi nas roditi pametne in potem počasi poneumiti. Zdaj nas pa rojeva bistre in potem postajamo - modri. Modrost pa le brozga plitve luže, da so videti globoke.

Če bi hotel ljubiti le tisto, kar si želim, bi moral napolniti vse smetnjake s kaktusi.

Smetnjak pa se le po malem polni. Ljubim le tisto, ki se mi na videz ne upira. Zamenjal sem ljubezen s pohlevnostjo.

Ampak, če bi mi bili kaktusi tako pomembni, potem bi tiste diskose z ljubeznijo zložil v pladenj in jih nesel v dnevno sobo. Iz mize bi vrgel dol nepotrebne papirje, ki se tam nabirajo in tja postavil pladenj z diskosi. Vem, da tam zanesljivo dobro prežive zimo. Pa se mi ni ljubilo. Ljubezen potrebuje trud, torej si lažem. Tudi kaktusov nimam rad. Le v uteho so mi, ko nimam druge izbire. Potem imam rad edinole sebe.

Če pa imam sebe najraje, potem bom pobrskal, ali sem sam sebi kaj pomemben. Ali mi je bilo kdaj žal, kadar sem moral vreči proč kakšen del samega sebe. Ko se mi je kaj zlomilo ali pokvarilo. Ne, takrat sem se le smilil samemu sebi in tožil druge. Zdel sem si pomemben, to ja. Morda le to. Ker sem sam sebi tako pomemben, tako dobro skrbim sam zase, da se mi nikoli nič ne pokveči. Morda kakšna nepomembna malenkost, in vse pokveke se da popraviti.

Zdaj vem. Le sebičen človek je zmožen dajati. Nesebični pač nimajo ničesar, kar bi lahko dali. Pika. Tako grdo se sliši, da bi šle še žarnice kozlat.

Dobro, da imam smetnjak. Vanj gre vse. Tudi spomini.

 

Etikete za označevanje!

24 maja je bil portal obnovljen s svežimi podatki. Zamenjan je tudi menu.

Novost tega tedna!

Obregonia denegrii

Stapelia_olivaceae

Rastline lahko naročite ali kupite v vrtnariji Astrokaktus. Premer rastlin 3 cm.

Copiright - Zvone Rovšek