Setev

(6. del)

Večina kaktusarjev že po nekaj letih pridela domače seme z lastnih rastlin. Čeprav setev tega semena ni tako zanimiva, pa je pogosto bolj uspešna kot setev kupljenega semena in je za marsikoga tudi ekonomsko zanimiva, saj lahko povrne vsaj nekaj stroškov za vzdrževanje zbirke. Setev domačega semena pa ni vedno tako uspešna, kot marsikdo meni. Večkrat sem se zalotil, da sem neuspešno setev enostavno prezrl, prevarala pa me je tudi količina semena, saj marsikateri plod vsebuje več sto ali tisoč semen in nihče ne preverja, koliko semen je dejansko vzklilo. Vsakdo pač pravi, da je vzklilo 120 sejancev iz 100 semen. Vzrokov za neuspeh je več, glavna pa sta nestrpnost in neznanje, saj naravo težko ogoljufamo.

Razlika med kupljenim in domačim semenom je v tem, da je kupljeno seme že staro in niti prodajalec ne ve vedno leta pridelave, čeprav vedno garantira dobavo svežega semena. Problem pri domačem semenu se pojavi zaradi mirovanja embrija oz. dormance, saj le nekaj vrst vzkali takoj po setvi, npr fraileje. Po mojih opazovanjih traja dormanca od nekaj mesecev do dveh let, odvisno od vrste, seveda pa za vse vrste tega ni možno preveriti. Z dormanco narava verjetno zaščiti vrsto pred izumrtjem tako, da seme kali šele ob ugodnih pogojih za rast in kali več let zaporedoma. V naravi ugodni pogoji ne nastopijo vsako leto, zato se mora kalivost semena ohraniti skozi dolga leta. Mislim, da seme postane kalivo, ko postane lupina in ovojnica prepustna za vodo. Lupina razpoka zaradi mrazu, visoke vročine, suše, verjetno pa tudi zaradi večkratnega namakanja in izsušitve. Tudi doma v rastlinjakih deluje klima podobno in po nekaj letih vzkali vsaj pol semena. V zadnjih nekaj letih se mi je dogajalo, da je večina domačega semena vzklila po letu ali dveh, npr parodije, sejane leta 90, so vzklile letos zgodaj spomladi, turbinikarpusi in bele mamilarije pa šele poleti. V istem pladnju so zelene mamilarije, gimnokaliciji in setiehinopsisi vzkalili že leto prej.

Pomemben je čas setve. Seme, posejano do konca julija, bo morda še vzklilo isto leto, kasnejše setve pa počakajo naslednje pomladi. V poletni vročini seme dozori in mirovanje semena se prekine. Sejanci poznih setev včasih pozimi propadejo ali pa seme nikoli več ne vzkali, ker nekaterim vrstam namakanje škodi. Prav nasprotno pa seme opuncij lahko namakamo leta in leta, pa bo vsako leto nekaj sejancev prilezlo na plan.

Seveda obstaja več načinov, kako skrajšati čas dormance. Čehi so že pred desetletji propagirali pregrevanje semena. Brali smo tudi o drugih metodah, kot so zmrzovanje in drobljenje semena, namakanje v destilirani vodi, žvepleni in fosforni kislini itd. Vse te metode so priporočane za povečanje kalivosti, kar seveda ne drži. V navidezno nekaljivem semenu lahko določimo nad 90% živih embrijev. S temi preverjenimi metodami resnično skrajšamo dormančno dobo, ne povečamo pa procenta kalivosti.

Mirovanje svežega semena me namreč zelo moti. Zelo dolgočasno je čakati leto ali dve, da se pojavijo prvi sejanci, pa čeprav jih je potem kar preveč. Nekatere vrste so pri tem zelo vztrajne, npr. melonarji, nekatere mamillarije, parodije, lobivije, opuncije itd. Pri opazovanju kaljenja parodij in melonarjev sem ugotovil, da ti kale šele potem, ko se prekuhajo v zaprti posodi na julijski vročini in potem nemoteno kljub vročini rasejo dalje. Zato sedaj seme pred setvijo zaprem v majhne steklene posode in jih postavim pod streho rastlinjaka na direktno sonce. Zrak v posodi se tako segreje na cca 56-60°C. Po nekaj dneh takega praženja seme posejem. Uspeh je neverjeten! Po dveh tednih vzkalijo tudi take vrste, ki sem jih že leta neuspešno sejal (npr neolloydije), echinocereusi pa v nekaj tednih napolnijo posodo. Seveda podobni pogoji nastajajo tudi poleti pri navadnih pokritih setvah, vendar poletne vročine v teh pogojih ne preživijo vse vrste, pri odkritih setvah pa sejanci propadejo zaradi izsušitve. Zato je pregrevanje semena poceni in učinkovita metoda za skrajševanje časa dormance za večino vrst. Vendar tega ne priporočam nikomur. Ljubitelji namreč že tako zaradi prostorske stiske mečejo seme in sejance na smeti, profesionalci pa bi po nekaj letih prodajali same mamilarije in gimnokalicije. Kljub temu priporočam to metodo za setve redkih vrst, ki nas vedno razočarajo.

Setev domačega semena seveda skriva pasti. Prav meni se je namreč dogajalo, da sem poleg peščice zanimivih sejancev pridelal na tisoče nezanimivih zelenih mamilarij in gimnokalicijev. To ni posledica bolezni ali nekaljivega semena. Prvi sejanci prerastejo in zadušijo kasneje vznikle rastline in jih moramo zato predčasno pikirati, še preden vzkalijo vrste z dolgo dormanco. Poleti so sveži sejanci zaradi visoke temperature in hitre izsušitve še bolj občutljivi za bolezni kot pri pomladanskih setvah. Vročina povzroča poletni zastoj rasti in v teh pogojih se zelo hitro razvija fuzarij in gniloba. Najbolj ogrožene so vrste, ki sicer najbolje kalijo pri nizki temperaturi, sploh pa tiste, ki so že v normalnih pogojih občutljive za fuzarij, npr. Neolloydia, Ariocarpus, Echinomastus, Echinocactus, Cephalocereus itd. Pri vsakem zalivanju se gniloba širi in noben fungicid ne pomaga več, dokler sejanci v ugodnih pogojih ne poženejo nove korenine.

Po mojih opazovanjih ima večina vrst dormančno dobo od nekaj mesecev do dobre pol leta, torej do naslednje sezone. Med te vrste bi uvrstil rodove Aylostera, Dolichothelle, Echinocereus, Epithelantha, Gymnocalycium, Horridocactus, Matucana, Neochilenia, Neoporteria, Notocactus, Pyrrhocactus, Rebutia in Sclerocactus. Hitreje kalijo Copiapoa, Echinofossulocactus, Leuchtenbergia, Lophophora, Obregonia, Strombocactus in Sulcorebutia, ponavadi že v prvih tednih po setvi. Fraileje kalijo že v dveh dneh, Astrophiti pa so bolj muhasti. Najbolj žilavi so Escobaria, Gymnocactus, Krainzia, Lobivia, Mammilaria, Neolloydia, Opuntia, Parodia, Pediocactus in Setiechinopsis, katere lahko čakamo tudi več let. S pregrevanjem semena naredimo največ ravno v tej zadnji skupini, sicer jih lahko čakamo več let. Za druge vrste še nimam nobenih izkušenj, pa še te lahko prevarajo, saj se klima pri setvah obnaša vsako leto drugače.