Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Rod Melocactus

Rod Melocactus obsega približno 24 vrst in 10 heterotipskih podvrst v srednji in južni Ameriki. Urejeni so v 6 skupin, glede na obliko plodu, semena in bodic.

18 vrst raste (16 endemično) v vzhodni in Amazonski Braziliji, 3 v guanaj­skem, venezuelskem in kolumbijskem llanos. 4 vrste so endemične v central­nih in severnih Andih. Le ena polimorfna vrsta M. curvispinus je najdena v centralni Ameriki, vključno z Mehiko in se širi jugovzhodno v severno Kolumbijo, severno Venezuelo in Kubo. 7 vrst raste na karibskih otokih.

Rod Melocactus sta leta 1827 opisala Link in Otto in vanj uvrstila štiri vrste. M. communis (Aiton) Link & Otto, (vključeval je Cactus melocactus Linnaeus 1753), je bila zmes treh vrst: M. intortus (Mill.) Urban, M. caroli-linnaei N.P.Taylor (C. melocactus) in M. curvispinus Pfeiffer. Druga in tretja vrsta, M. macracanthos (Salm-Dyck) Link & Otto in M. pyramidalis (Salm-Dyck) Link & Otto, sta bili dolgo upoštevana kot sinonima. Le M. macracanthos je bil sprejeto ime. Četrta vrsta M. besleri Link & Otto (nom.illeg.) je bil mešanica popolnoma raznovrstnih vrst: Discocactus pla­centiformis (Lehm.) K.Schumann in M. curvispinus Pfeiffer (sicer Cactus melocactus Besler, Hort. eystett. 1613).

Prvo monografsko študijo je naredil Miquel leta 1840. Opisal je 34 vrst, toda večina teh vrst je bila dotlej označena kot sinonimi variabilnega M. macracanthos in zelo razširjenega M. intortus. Tretja Miquelova vrsta, endemična na karibih, je bila M. lemairei (Monv. ex Lem.) Miq. ex Lem. Pet let pred Miquelovim delom je bil opisan prvi brazilski M. violaceus Pfeiff­ er, Miquel pa je dodal drugega, M. oreas Miq. Vseh ostalih 25 vrst je smatranih za sinonime.

Po tem Miquelovem delu se v 19 stoletju ni zgodilo nič novega. Leta 1922 sta Britton in Rose premestila med melonarje 3 nove vrste: M. broadwayi (Br & R) A. Berger (jugovzhodna verzija M. intortus), M. bahiensis (Br & R) Luetzelb. in M. zehntneri (Br & R) Luetzelb. Opisane so bile tudi 4 nove vrste: M. neryi K.Schumann, M. ernestii Vaupel, M. peruvianus Vaupel in M. harlowii (Br & R) Vaupel. Torej je bilo v času Brittona in Rosea opisanih 14 sprejemljivih vrst.

Po letu 1922 so bile opisane še druge vrste, predvsem po sledeh amaterskih in trgovskih raziskovanj po južni Ameriki. Mnogo sinonimov je nastalo, posebno po opisih Buininga, vendar je 10 vrst preneslo kritiko in se sedaj uvršča v rod Melocactus.

Buining ni nikoli poskušal natančno klasificirati novosti, ki jih je sicer natančno opisal. To so storili drugi. Taylor je l. 1980 uredil vzhodnobra­zilske vrste in jih uredil v tri skupine, Rizzini je dve leti kasneje naredil natančno študijo vzhodnobrazilskih vrst, vendar večino rastlin, ki so v njegovem herbariju, po njegovih lokacijskih kartah niso ponovno najdene. Precej novosti je opisal P. J. Braun, ki je izdal tudi ureditveno listo južnoameriških melonarjev.

Večina že tako pomanjkljivega starega materiala v herbarijih je precej uničena. Predvsem manjkajo cvetovi in plodovi, ki so bistveni za klasifika­cijo rastlin. Edini pravilni podatki prihajajo iz narave, kjer sedaj pravi botaniki rišejo lokacijske karte posameznih vrst, ugotavljajo prisotnost hibridov in razlike znotraj variabilnih vrst, rastline pa pregledujejo strokovnjaki v herbarijih. Shranitev rastline pomeni naslednje: za herbarij so potrebne vsaj dve posamezni rastlini za pripravo eksikata (exiccatum). Če rastlina še ne cveti, a kaže,da bo, se počaka nekaj dni. Takšna oblika se najbolje shrani v alkoholu, vendar se najprej opravijo meritve in nare­dijo skice in fotografije. Ena rastlina se prereže na dva ali tri dele vzdolžno in odstrani večina vodnega tkiva do kloroderme. Druga rastlina se prereže diagonalno in izmeri dimenzije telesa in obliko in število reber, vsebnost sluznih celic itd. Nato se prepariran material hitro osuši, naj­bolje med lepenko in nagubanim aluminijem z segrevanjem. Potrebna je tudi analiza in opis tal, kjer je rastlina rastla.

Na kanarskih otokih, v južni Kaliforniji in tudi drugje so melonarji gojeni v komercialne namene za okrasne rastline. Velike količine so nelegalno prinešene tudi iz divjine, vendar se ropanje narave zaradi CITES-a počasi zmanjšuje. Izvažanje rastlin v vrtnarske namene je ogrozilo obstoj več vrst, med katerimi je najvidnejši M. conoideus. Melonarji v Braziliji in Mehiki se uporabljajo za izdelavo bombonov. V Braziliji uporabljajo obalne populacije M. curvispinus, kjer tone sočnega tkiva kuhajo in koncentrirajo v sladkorno maso in jo vmešavajo v bombone, kjer kaktus služi bolj za nosilec arome. Na severu Brazilije, v državi Ceara, uporabljajo obrezane M. zehntneri za prehrano živali. Čisto mogoče je, da je že kakšna populacija iz­trebljena prav na tak način zaradi širjenja prebivalstva. V nekaterih državah, npr Pernambuco, uporabljajo melonarje za dekoracijo parkov v mestih, kjer je posajenih stotine melonarjev skupaj. Tudi v Bahii ulični prodajalci ponujajo v bližini nabrane M. oreas, češ da se uporabljajo v medicinske namene.

V analitske namene uporabljeno seme je pazljivo očiščeno v ultrazvočni kopeli. Izmerjene so dimenzije, površina je prevlečena s platino in nareje­ni so REM posnetki. Uporabljeno je seme iste vrste iz najmanj treh oddalje­nih rastišč. Nekatera semena so zelo variabilna in niso uporabna za določitve sorodnosti, predvsem M. zehntneri, violaceus in schatzlii. Oblika semena variira le malo. Seme je kot pri ostalih cereoidnih vrstah, katerim melonarji pripadajo, podolgovato, hilum pa je navpično-vzdolžen glede na vzdolžno os (kot Micranthocereus in Coleocephalocereus). Hilum je soraz­merno velik, posebno pri M. deinacanthus. Seme melonarjev vsebuje manjše število velikih testa-celic kot ostali sorodni stebri. Izodiametrične, konveksne testa celice z medceličnimi luknjami niso tipične za Melocactus in Coleocephalocereus, opazovane so bile predvsem ploske celice. Vsekakor so izodiametrične ploske celice, včasih s prisotnimi medceličnimi vboklina­mi, primitivne sorodnice sekundarnem tipu celičnih tkiv, ki prevladajo.

Glede na obliko semen je melonarjem zelo blizu rod Buiningia.

V naravi se melonarji razmnožujejo izključno s semenom, njihova telesa pa so večinoma nerazvejana. Cvetovi melonarjev so v sorazmerju z večino osta­lih kaktusov majhni, velikosti 15-43 x 4-25 mm. Dve tretjine cveta je v cefaliju, ki ščiti ovarij, dolgi nektarij, večino cvetnega vratu in kasneje večino plodu. Pri nekaterih vrstah je cel cvet potopljen v cefalij, ima enostavno obliko valja in se odpira na površini cefalija. M. curvispinus skupina ima cvetove, katerih vrat štrli daleč ven iz cefalija. Cvetni popki so normalno vidni 24 ur pred razvitjem prašnice. Rožnati ali rdeči venčni listi se hitro razvijajo, tako da je malo časa za poškodovanje cvetne vsebine zaradi insektov, preden pride do oploditve. Prašnica je kratka; tipično za popoldanske in večerne cvetove, ki se zapirajo pozno zvečer. M. curvispinus odpira cvetove okoli enajste in zapira ob mraku, medtem ko se M. andinus odpira dopoldne in se zapre popoldne. V kulturi prihaja seveda do drugačnih cvetnih časov.

Čeprav vse kaže, da so melonarji samoplodni, so po obliki in funcionalnosti cveta prirejeni za navzkrižno plojenje. Melonarje v naravi oplojujejo kolibriji, ki kljub majhnosti cvetov le-te zlahka poiščejo. Kljub temu večjih križanj ti ptiči ne morejo narediti, ker je njihov areal majhen in se pokriva le z nekaj vrstami melonarjev. Temu sledi precejšna izoliranost posameznih vrst, zato ne prihaja do mešanja vrst. Čeprav je oplojevanje melonarjev prirejeno le za ptiče, se pojavljajo tudi drugi oplojevalci, kot npr. manjše čebele, ki oplojujejo tudi Coleocephalocereus (subg. Buiningia) purpureus. V enaki meri so oplojevalci tudi metulji, ki s svojim rilcem zabadajo v cefalij tudi tja, kjer cvetovi še niso vidni. Redko so bili opazovani celo kuščarji in mravlje pri oplojevanju.

Razen pri M. curvispinus skupini so brazde pestiča obkrožene z prašniki in do samooploditve pride brez težav. Pionirska rastlina lahko z samoploditvijo zaseje cele kolonije rastlin. Baje M. azureus in M. glaucescens v kulturi nista samoplodna, posledica tega pa je majhno področje razširjenosti. Na enem področju pa običajno raste le nekaj različnih vrst, ki se le redko pomešajo in skrižajo med seboj, posebno bogat z raznimi vrstami in križanci je le Morro do Chapeu v Bahii. Prav verjetno je, da so nekatere vrste nekompatibilne z drugimi in tako ostanejo meje populacij ostre.

Za razširjanje vrst je zelo pomemben način širjenja semena. Melonarji imajo učinkovit način širjenja semena, saj so zreli plodovi rdeče, rožnate ali magenta barve, ko jagode dozorijo, pa jih rastlina dobesedno izrine in izpljune iz cefalija, kjer postanejo dosegljivi raznim raznašalcem. Pobira­ jo jih ptiči, razni ščipalci in predvsem kolibriji, ki jedo plodove in z iztrebki raznašajo seme daleč naokoli. Poškodovani plodovi so jed mravljam. V kulturi se dogaja, da seme vzkali v pregretem plodu v poletni vročini; seme melonarjev v splošnem vzkali šele po vroči vlažni stratifikaciji. Le pet vrst iz vzhodne brazilije imajo manj vidne bele ali bledorožnate plo­dove, ki se skrijejo v beli volni cefalija, kot npr. M. azureus. Razširjev­alci semena teh vrst niso znani, glede na tip rastišč pa je verjetno voda in prebivalci peščenih obrečnih tal. Vseeno pa je izmed kaktusov splošno rod melonarjev eden od najbolj razširjenih rodov, saj je razširjen od zahodne Mehike, Peruja, karibov, najbolj koncentriran pa je v Braziliji.

Melonarje danes štejejo v red Cereae, glede na primarno cereoidno obliko in gole cvetove. Teme se običajno ne cepi, razen če je poškodovan, in prerašča pri starejših rastlinah v neklorofilni, ščetinast in volnat cefalij, ki z leti raste, producira cvetje in plodove. Celotna rastlina se dolga leta prehranjuje z dolgoživim zelenim tkivom, zraslim v juvenilni fazi, ki se ne obnavlja. Mnogi avtorji poudarjajo sorodnost z rodom Coleocephalocereus glede na sestavo cvetja in obliko semena, čeprav je več podobnih rastlin s cefalijem prisotnih na istih področjih. Skupna podobnost je tudi rast kavljastih bodic pri nekaterih mladih rastlinah melonarjev (npr. M. zehnt­neri) in pri rodu Coleocephalocereus (qoebelianus).

Struktura rodu MELOCACTUS

(po Taylorju, Bradleya 9, 1991)

V novejših razvrstitvah avtorji upoštevajo predvsem domnevne sorodstvene vezi med skupinami, v katerie so uvrščene rastline po nekakšni mešani metodi določanja vrst. Natančno razvrščanje po botaničnih pravilih je očitno pretrdo, zato uberejo srednjo pot; na klasifikacijo neke vrste vpliva še vedno oblika cele rastline in vizuelna podobnost ter sorodstvene vezi po rastiščih pred cvetom, plodom in semenom, kar naj bi bila osnova pri določanju rastlin. Na terenu se izkaže, da je precej do sedaj opisanih vrst le prehodna populacija ali hibrid med rastlinami, ki rastejo na istem področju.

MELOCACTUS Link & Otto

oreas (Cactus oreas subsp. oreas)
- (M. rubrisaetosus)

subsp. cremnophilus (M. cremnophylus)
- (M. oreas var. rubrisaetosus)
- (M. oreas subsp. rubrisaetosus)
- (M. oreas var. submunitis)
- (M. oreas subsp. bahiensis)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. conoideus Rizz)

ernesti
- (M. erythracanthus)

subsp. ernestii
- (M. azulensis)

subsp. longicarpus (M. longicarpus)
- (M. oreas f. azulensis)
- (M. deinacanthus subsp. longicarpus)
- (M. oreas subsp. ernestii)
- (M. florschuetzianum)
- (M. oreas f. erythracanthus)
- (M. deinacanthus subsp. florscuetzianum)
- (M. longispinus)
- (M. mulequensis)
- (M. oreas var. longispinus)
- (M. deinacanthus f. mulequensis)
- (M. interpositus)
- (M. montanus)
- (M. nitidus)
- (M. neomontanus)
- (M. interpositus)

bahiensis (Cactus bahiensis)

fa. bahiensis
- (M. oreas subsp. bahiensis)

fa. acispinosus (M. acispinosus)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. brederooianus)
- (M. inconcinnus var brederooianus)

subsp. amethystinus
- (M. amethystinus)
- (M. lensselinkianus)
- (M. griseoloviridis)
- (M. glauxianus)
- (M. ammotrophus)

fa. inconcinnus
- (M. inconcinnus)

conoideus

Skupina DEINACANTHUS

deinacanthus

Skupina LEVITESTATUS

levitestatus
- (M. diersianus)
- (M. securituberculatus)
- (M. warasii)
- (M. rubrispinus)
- (M. diersianus)
- (M. uebelmanii)
- (M. azureus Rizz)

Skupina AZUREUS

azureus
- (M. krainzianus)

subsp. azureus
- (M. azureus var. krainzianus)

subsp. ferreophilus
- (M. ferreophilus)

Skupina Azureus

Opis

Sluzne celice so prisotne v zeleni skorji telesa; rebra so ostra. Cvetovi so majhni s približno 25 cvetni lističi, vidnimi od zgoraj. Plodovi so majhni, beli ali svetlo rožnati, seme je drobno, 1.05-1.75 mm veliko, testa celice ploske in gladke.

Raste le na bolj ali manj izpostavljenih apnenčastih tleh v peščinah Ria Sao Francisca v srednji in severni Bahiji. Čeprav Braun trdi, da kaktusi skupine AZUREUS ne rastejo skupaj z člani grupe ZEHNTNERI, se najdejo podobnosti med M. azureus subsp. ferreophylus in M. pachyacanthus in delno sorodnim M. zehntneri, kar kaže na sorodnost teh skupin.

Melocactus azureus Buining & Brederoo 1971
(M. krainzianus Buining & Brederoo 1975)
(M. azureus var. krainzianus (Buin. & Bredderoo) Braun 1988)

OPIS: Telo sluzasto v klorofilnem delu skorje, okroglo do valjasto, temno ali sivozeleno do intenzivno modrozelene barve, 13-45 x 14-19 cm, reber (9-)10, trikotna v preseku, do 35 mm visoka in 40 mm široka; areole do 13 x 11 mm velike, do 28-35 mm narazen. Bodic je 9-15, črnikaste ali temnorjave do rdečkaste barve, prevlečene s sivino; 1 ali več močno zak­rivljenih pri sejancih, sicer skoraj ravne, 21-53 x 1-2.2 mm; srednje 1-4, stranskih 7-11. Cefalij do 12 x 7-9 cm velik, sestavljen iz rdečkastih ščetin in bele obilne volne. Cvet roza-magenta, 19-23 x 8- 11.5 mm, semenski mešiček velik 2.5-3.5 x 1.9-3 mm; nektarij 2.5-5 x 3.5-5 mm, ostavek cevi 5-7 x 4-4.8 mm; cvetni listi 2.5-4 x 0.7-1.7 mm. cca 25 vidnih od zgoraj. Brazd 4-6, dolge 0.7-1 mm, bele. Plod bel z rožnatim temenom, do 17 x 6 mm. Seme 1.05-1.75 x 0.95-1.5 mm, testa celice skoraj ali popolnoma ploske, gladke.

Deli se na dve podvrsti:

Melocactus azureus Buining & Brederoo 1971
(sin. M. krainzianus Buining & Brederoo 1975)
(sin. M. azureus var. krainzianus (Buin. & Bredderoo) Braun 1988)
- subsp. azureus Taylor 1991
- subsp. ferreophylus (Buining & Brederoo) Taylor 1991
(sin. M. ferreophylus Buin. & Brederoo 1973)

OPIS: Telo stisnjeno ovalno do kratko valjasto, bledo modro-sivo, le redko svetlo sivozeleno, 13-26 x 14-19 cm. Areole do 11 x 7.5 mm velike. Bodic 9-13, vse rahlo upognjene do skoraj ravne, spodnja sredn­ ja 21-43 x 1.5-2 mm, stranskih 8-10, 21-40 x 1-2 mm. Cefalij z rjav­ kastimi volnatimi cofi nas temenu, volna obilna in pogosto zakrije ščetine. Seme (1.3)1.4-1.75 x 1.2-1.5 mm. Raste na ploskem 'bambui' apnencu 450-750 m visoko v okolici Irece in nižjih peščinah Rio Jacare v Bahii.

M. krainzianus je le manjša forma M. azureus.

M. azureus subsp. ferreophilus (Buining & Brederoo) Taylor 1991 (sin. M. ferreophylus Buin. & Brederoo 1973)

OPIS: Telo okroglo do valjasto, temno do sivozeleno, 15-45 x 15-19 cm veliko. Areole 13 x 11 mm. Bodic 11-15; spodnja srednja do 30-53 x 2- 2.2 mm; stranskih 7-11, 40-53 x 2 mm, pogosto močno ukrivljene navzgor k temenu. Cefalij z malo rjavkastih volnastih cofov na temenu, slabo volnat pri starih rastlinah, ščetine ostre, bolj ali manj štrlijo ven iz cefalija. Seme 1.05-1.3 x 0.95-1.1 mm.

Raste na izbočenih apnenčastih skalah 700-800 m visoko na sipinah zgornjega toka in pritokov Ria Jacare v srednji Bahii.

Po barvi telesa, postavitvi bodic, volnatosti cefalija in velikosti semena je subsp. ferreophilus bolj podoben vmesni obliki med subsp. azureus in M. pachyacanthus subsp. viridis, toda majhni plodovi in cvetovi z ozkimi cvetnimi listi so bližji subsp. azureus.

Melocactus bahiensis (Britton & Rose) Luetzelburg 1923

Telo okroglo ali piramidasto, 9.5-21 x 11-21 cm veliko, bledo do tem­ nozelen, sluz prisotna le v zeleni skorji; reber 8-14, nizka do 30 mm visoka, precej široka pri bazi, sicer pa precej variabilna. Areole 6- 14 x 4.5-8 mm, do 24 mm narazen na rebrih. Bodic ima 9-16, ponavadi ravne; srednjih je 1-4, 17-50 mm dolgih, stranskih (7-)8-12, 22-60 mm dolgih; mladi sejanci imajo stranske igle upognjene na temenu. Cefalij običajno majhen, redko večji kot 5 x 6.5-8.5 cm. Cvetje roza-magenta, 20-23 x 10-12.5 mm; pericarpel 3.5-4.5 x 2.5-3 mm, nektarij 4-6 x 4- 4.5 mm, ostanek cevi 5-6 x 3.5-4.5 mm; cvetni listi 3.5-4.8 x 1.4-2.2 mm veliki, 25-33 vidnih od zgoraj, brazd je 4-6, 0.8-1.1 mm, belkaste. Plodovi rdečkasti do magenta na temenu, spodaj svetlejši, 17-25 x 6.5- 9(-10) mm. Seme 1.05-1.35 x 0.85-1.15 mm, testa celice konveksne.

Ta opis je sicer preozek za tako razširjeno vrsto, zato je opisanih nekaj podvrst.

Ime bahiensis se pogosto napačno uporablja v brazilski literaturi za zelo razširjen M. zehntneri. Napaka prihaja od Werdermanna, ki je z nekorektno določitvijo botaničnega materiala zavedel kar dve genera­ciji botanikov in ekologov. Podvrste M. bahiensisa rastejo skupaj z nekaterimi predstavniki skupine M. violaceus na istih področjih, vendar ni zapisov o križancih.

Melocactus bahiensis (Britton & Rose) Luetzelburg 1923

(sin. Cactus bahiensis)
(sin. M. oreas subsp. bahiensis)
(sin. M. oreas var. bahiensis)

fa. bahiensis

fa. inconcinnus (Buin & Brederoo) Taylor 1991

fa. acispinosus (Buin & Bred) Taylor 1991
- (sin. M. acispinosus Buin & brederoo 1975)
- (sin. M. brederooianus Buining 1972)
- (sin. M. inconcinnus var brederooianus (Buin)Ritter 1979))

subsp. amethystinus (Buining & Brederoo) Taylor 1991
- (sin. M. amethystinus Buin & Brederoo 1972)
- (sin. M. lensselinkianus Buin & Brederoo 1974)
- (sin. M. griseoloviridis Buin & Brederoo 1974)
- (sin. M. glauxianus Brederoo & Bercht 1984)
- (sin. M. ammotrophus Buin., Bred. & Bercht 1984)

M. bahiensis f. acispinosus

OPIS: Telo okroglo ali piramidasto, 9.5-21 x 11-21 cm veliko, bledo do temnozelen, sluz prisotna le v zeleni skorji; reber 10-11, nizka, do 30 mm visoka, 50 mm široka pri bazi. Areole 6 x 4.5 mm, do 24 mm narazen na rebrih. Igle so vedno ravne,rdeče rjave, preidejo v sivo; srednja je 1, 17-25 x 1-1.3 mm, stranskih 8-9, 22-32 x 1-1.2 mm; Cefalij običajno majhen, redko večji kot 5 x 6.5-8.5 cm. Cvetje roza- magenta, 20-23 x 10-12.5 mm; pericarpel 3.5-4.5 x 2.5-3 mm, nektarij 8: ¨6 Š4-6 x 4-4.5 mm, ostanek cevi 5-6 x 3.5-4.5 mm; cvetni listi 3.5-4.8 x 1.4-2.2 mm veliki, 25-33 vidnih od zgoraj, brazd je 4-6, 0.8-1.1 mm, belkaste. Plodovi rdečkasti do magenta na temenu, spodaj svetlejši, 17-25 x 6.5-9(-10) mm. Seme 1.1-1.35 x 0.85-1.30 mm, variabilno po obliki in velikosti.

Ta vrsta je podobna subsp. bahiensis, vendar ima vedno manjše število krajših bodic. Raste pod grmovjem v kremenčevih tleh v Campo Rupestre in Caatingi 450-700 m visoko v severni Bahii.

Zaradi nesrečne zamenjave pri opisu te vrste je prišlo do zamenjave pri originalnem opisu z M. krainzianus, ki je bil opisan istočasno.

M. bahiensis subsp. amethystinus (Buining & Brederoo) Taylor 1991
- (sin. M. amethystinus Buin & Brederoo 1972)
- (sin. M. lensselinkianus Buin & Brederoo 1974)
- (sin. M. griseoloviridis Buin & Brederoo 1974)
- (sin. M. glauxianus Brederoo & Bercht 1984)
- (sin. M. ammotrophus Buin., Bred. & Bercht 1984)

OPIS: Telo sploščeno-okroglo do piramidasto, 10-13x13-19 cm veliko, reber 9-14, običajno običajno trikotnega preseka, rob oster; areole 6-10 x 5-7 mm. Bodic je 9-13, bolj ali manj ravne, rjave do rdečkaste ali roženo rumene, tanko prekrite z sivo, srednje 1-4, 15-33 x 1-1.8 mm, stranske 8-10, 24-40 x 1.2-1.5 mm. Seme 1.1-1.3 x 0.95- 1.15 mm.

Kljub temu, da raste skupaj z M. ernestii v severovzhodni Minas Gerais, ni zapisov o križancih.

M. bahiensis f. bahiensis

OPIS: Telo okroglo ali piramidasto, 9.5-21 x 11-21 cm veliko, bledo do temnozelen, sluz prisotna le v zeleni skorji; reber 8-12, visoka in ostrokotna do nizka in zakrožena, do 45 mm široka. Areole 8-6.5 mm široke. Bodic ima 9-16, rdečerjave, prekrite z sivo; srednjih je 1-4, 17-30 x 1-1.7 mm, iztegnjene, štrleče ali zapognjene navzgor; strans­ kih (7-)8-12, 22-50 x 1-1.5 mm, mladi sejanci imajo stranske igle upognjene na temenu. Cefalij običajno majhen, redko večji kot 5 x 6.5- 8.5 cm. Cvetje roza-magenta, 20-23 x 10-12.5 mm; pericarpel 3.5-4.5 x 2.5-3 mm, nektarij 4-6 x 4-4.5 mm, ostanek cevi 5-6 x 3.5-4.5 mm; cvetni listi 3.5-4.8 x 1.4-2.2 mm veliki, 25-33 vidnih od zgoraj, brazd je 4-6, 0.8-1.1 mm, belkaste. Plodovi rdečkasti do magenta na temenu, spodaj svetlejši, 17-25 x 6.5-9(-10) mm. Seme 1.05-1.2 x 0.8- 1.05 mm.

To podvrsto je opisal in fotografiral Buining v severni Bahii. Prav identična populacija je nedavno najdena pri Rui Barbosi. Nedvomna sorodnost M. bahiensis z M. oreas daje slutiti, da bi lahko bila Rizzinijeva uvrstitev subsp. bahiensis v M. oreas subsp bahiensis pravilna. Forme, ki pripadajo M. oreas imajo bolj zakrožena rebra in sorazmerno daljše stranske igle kot M. bahiensis subsp. bahiensis. Sploh pa je bila prva opisana populacija M. bahiensis opisana na tere­nu, kjer najdemo mešane hibride teh dveh vrst in nekatere rastline dajejo videz vmesnih členov z M. oreas. Drugi zapis prihaja iz istega področja, kjer so opazovane rastline z krajšimi bodicami, podobne M. oreas z zelo kratkimi bodicami, opisane kot forma acispinosus. Populacije, najdene v okolici Mun. Rio de Contas, kažejo na stik z podvrsto amethystinus. Zadnja najdba iz Serra Talhada predstavlja 8: ¨6 Škleistogamno populacijo z več bodicami, ki je podobna M. zehntneri ali pa hibrid med tema dvema vrstama. Po obliki reber, številu in barvi bodic in velikosti plodu je podobna M. zehntneri, vendar se razlikuje po temnozeleni barvi telesa, bolj ali manj ravnih stranskih iglah, temnejšimi ščetinami cefalija, barvi plodu in semena, kar je značilnost M. bahiensis. Vseeno pa ni enaka M. lanssensianus Braun, ki je prav tako kleistogamen iz severovzhodnega Pernambuca. Prav tako je vprašljiv status M. horridus Werdermann iz Serra Talhade, ki bi lahko bil hibrid med M. zehntneri in M. ernestii, bolj verjetno pa je debe­loiglasta oblika M. bahiensis.

Raste na kremenčevem pesku, pustih skalah iz granita ali gnajsa v Campo Rupestre, bolj poredko v Caatingi, 300-1300 m visoko v severnem in vzhodnem Pernambucu in južno centralni Bahii.

M. bahiensis f. inconcinnus

OPIS: Telo okroglo ali piramidasto, 9.5-21 x 11-21 cm veliko, bledo do temnozelen, sluz prisotna le v zeleni skorji; reber 9-10, nizka, do 30 mm visoka, 60 mm široka pri bazi, ostroroba. Areole 8-14 x 8 mm. Bodic ima 9-16, ponavadi ravne; srednjih je 1-4, 50 x 2 mm, stranskih 8-12, 60 x 1.7 mm; mladi sejanci imajo stranske igle upognjene na temenu. Cefalij običajno majhen, redko večji kot 5 x 6.5-8.5 cm. Cvetje roza- magenta, 20-23 x 10-12.5 mm; pericarpel 3.5-4.5 x 2.5-3 mm, nektarij 4-6 x 4-4.5 mm, ostanek cevi 5-6 x 3.5-4.5 mm; cvetni listi 3.5-4.8 x 1.4-2.2 mm veliki, 25-33 vidnih od zgoraj, brazd je 4-6, 0.8-1.1 mm, belkaste. Plodovi rdečkasti do magenta na temenu, spodaj svetlejši, 17-25 x 6.5-9(-10) mm. Seme 1.05-1.35 x 0.85-1.15 mm, testa celice konveksne.

M. inconcinnus, ki sta ga opisala Buining in Brederoo, ni bil opazo­van v naravi in očitno pripada M. bahiensis glede na barvo telesa in obliko bodic. Zelo podoben je tudi M. salvadorensis po obliki reber in debelini bodic. M. inconcinnus, ki ga je opisal Ritter, pa je verjetno pravi M. salvadorensis. Zanimivo je odkritje populacije debeloiglastih melonarjev na apnenčastih tleh v Ituacu, Bahia, ki pripadajo tej formi. To je edini primer skupine OREAS, ki raste na apnencu.

Raste na kristaliničnem kamenju in apnencu v Caatingi, 400-625 m nm v južni Bahii.

M. conoideus Buining & Brederoo 1973

OPIS: Telo močno potlačeno-ovalno do poloblo, do 10x17 cm veliko; reber 11-14, nizka inazaobljena, do 25 mm visoka in 40 mm široka; areole 6.5-7.5 x 6.5 mm velike, do približno 15 mm narazen. Igle temnorjave, prekrite s sivo, sejanci imajo nekaj močno upognjenih ali kavljasih; srednja igla dolga 20-22 mm, 1.5 mm debela; stranske 8-11, ravne ali rahlo upognjene, 20-35 x 1.5-1.7 mm, upognjene proti temenu. Cefalij do 4 x 7.5 cm z temnordečimi ščetinami in belo volno. Cvet roza-magenta, 22 x 10 mm, pericarpel 3.5 x 3 mm, nektarij 4 x 5 mm, ostanek cevi 5.5 x 4 mm. Ovršni listi 3.5-4.5 x 1.6 mm; brazd 4-5, velikosti 1 mm, bele. Plod je lila-magenta, 18 x 5-6 mm. Seme 1.05- 1.25 x 0.9-1.05 mm z koničnimi perifernimi testa celicami.

Raste pod in med grmovjem v kremenčevem pesku, Cerrado de Altitude, približno 1050 m visoko v Serra de Periperi, Mun. Victoria de Conquis­ta v Bahii, Brazilija. Je izolirana vrsta. Podoben je formam M. bahiensis iz severovzhodne Bahije, vendar se od njih precej loči po potlačeni obliki, nizkih rebrih in obliki testa celic. Sejanci so podobni mladim M. oreas. Kot v primeru M. paucispinus, je verjetno gomilasta polobla oblika telesa prirejena proti opeklinam od pogostih požarov, ki so v cerradu običajni.

Ta vrsta je že precej ogrožena, malo zaradi odnašanja rastlin v Evro­po, precej pa zaradi izkopavanja kremenčevega peska. Do leta 989 je izkoreninjen povsod drugje razen v Serra de Perperi, kjer je soroden z M. concinnus, Morda se bo vsaj za raziskave ohranil v bolj nedostopnih delih te pokrajine.

Rizzini je uporabil ime connoideus za neke stare debeloiglaste pri­merke M. oreas. V resnici sploh ni raziskoval rastlin na terenu ali pregledal raznega semena. Fotografirane rastline so podobne M. co­noideus.

Zdi se mi, da je po fotografijah identičen z M. macrodiscus in disci­formis.

Skupina Deinacanthus

V skupino M. DEINACANTHUS spada samo ena redka in izolirana rastlina, domača na gnajsu/granitu vzhodno od Ria Sao Francisco v Bahii. M. deinacanthus je ločen v svojo skupino zaradi belih plodov in edinstvene oblike semena, debelega pri hilumu. Plodovi spominjajo na tiste od M. levitestatus, ki je omejen na dolino Rio Sao Francisco, toda raste na apnencu. Prevelika razlika v morfologiji semena, oblike telesa in cvetu so razlog za uvrstitev obeh rastlin v različni skupini. Trnavost je v nekaterih pogledih podobna M. ernesti subsp. longicarpus, kar je navedlo Brauna, da uvrsti vrsto longicarpus kot podvrsto vrste deinacanthus.

Melocactus deinacanthus Buining & Brederoo v Kakt. Sukk. 24,217, 1973

OPIS: Telo brez sluzi, oblo do valjasto, pogosto zelo veliko,15-35 x 12-25 cm; reber 10-12, ostra, do 40 mm visoka, 60 mm široka pri tele­ su. Areole do 15 x 10 mm, do 33 mm narazen. Bodic 15-21, rdečkasto rjave; srednje 4-7, dolge do 53 x 3 mm; stranske 11-14, 80 x 2.5 mm, včasih upognjene. Cefalij do 25 x 9 cm, z štrlečimi ščetinami na temenu. Cvet roza-magenta, do 26 x 11.5 mm; semenski mešiček 3.5-2.5 mm; nektarij 6 x 4.5 mm, ostanek cevi 7 x 4 mm. Cvetni listi 4.2 x 1.2 mm, približno 20 vidnih od zgoraj; brazd je 5, 0.9 mm dolge, bele, neiztegnjene. Plod cel bel, ozko kijast, 12-22 x 6-12 mm. Seme 1.15- 1.35 x 1.05-1.25 mm, testa celice močno konveksne, z jasno kutikularno gradnjo; komaj zožano oz. širše pri koncu hiluma.

Raste na golih gnajsno granitnih tleh vzhodno od Ria Sao Francisco, Mun. Riacho de Santana v Bahii, 500-600 m visoko.

Melocactus ernestii Vaupel 1920

Za vrsto s podvrstami velja splošen opis: telo ima z ali brez sluznih celic, kroglasto ali rahlo valjasto, 9-45 x 7-22(-35) cm, svetlo rumenozelen do temnozelen, reber 9-13, so do 30 mm visoka in 70 mm široka pri bazi telesa, bolj ali manj zakrožena, toda včasih ostra. Areole 13 x 9.5 mm, do 28 mm narazen na rebrih. Igle (13-)14-21, rdeče in rumeno trakaste ali medlordeče do rjave; srednje(3-)4-8, krajše včasih štrleče in navzgor upognjene, do 32-90 mm dolge. Stranske 7-13, 45-150 mm dolge, ravne ali upognjene navzven. Cefalij 18 x 8 cm, sestavljen iz svetlo roza rdečih ščetin, včasih pokrite z belo volno na temenu. Cvetovi podobni M. oreas, 19.5-29 x 9-18 mm, Brazde pestiča bele do rdečkaste, včasih štrleče. Plod temno roza do rdeč na vrhu, variabilen v velikosti, 14-45 x 5-12 mm velik. Seme ovalno, 1-1.35 x 0.8-1.1 mm, testa celice konveksne.

Melocactus ernesti Vaupel
- (M. erythracanthus Buin & Bred 1973)
- (M. azulensis Buin., Bred & Theunissen 1977)
- (M. oreas f. azulensis (Buin et al.)Braun 1988)
- (M. oreas subsp. ernestii (Vaupel) Braun 1988)
- (M. oreas f. erythracanthus (Buin & Bred)Braun 1988)
- (M. longispinus Buin., Bred & Theunissen 1977)
- (M. oreas var. longispinus (Buin et al.) Braun 1988)
- (M. interpositus Ritter 1979)
- (M. nitidus Ritter 1979)

subsp. ernestii Taylor 1991

subsp. longicarpus (Buin & Bred) Taylor 1991
- (M. longicarpus Buin & Bred 1974)
- (M. deinacanthus subsp. longicarpus (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. florschuetzianum Buin & Bred 1975)
- (M. deinacanthus subsp. florscuetzianum (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. mulequensis Buin & Bred 1976)
- (M. deinacanthus f. mulequensis (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. montanus Ritter 1979)
- (M. neomontanus Heek & Hovens 1984)

Melocactus ernesti subsp. ernestii

Telo s sluznimi celicami vsaj v zelenem skorjinem tkivu, plosko do kratko valjasto, 10-45x14-22(-35) cm; reber 10-13, do 30 mm visoka, 40- 70 mmširoka med stičišči. Areole do 10x9 mm velike. Bodic (13-)15- 18; srednje 4(-6), krajše včasih gor zapognjene, do 40-90 x 1.3 stranske 7-13, 50-150 x 1.3 mm, ven zakrivljene. Cvet 19.5-25x9- 15 mm. Brazde bele, niso štrleče.

Raste na izpostavljenih mestih na gnajsu in peščenjaku 250-900 m nm. v vzhodnem Pernambucu, zahodnem Sergipe, Bahii in Minas Gerais.

M. ernesti je opisal Vaupel po fotografijah rastlin, zbranih okoli Rio de Contas v Bahii. Obstoj te vrste v tem območju je potrdil tudi Buining. Ravno na tem, sicer zelo omejenem področju, je ta vrsta zelo variabilna. Tipski obliki z masivnimi, malce podaljšanimi telesi in ekstremno dolgimi bodicami iz tega področja je prav tako ekstremni partner opisan kot M. interposi­tus Ritter, rastoč v Iacu z relativno majhnim, sploščenim ali okroglim telesom in netipično igličavostjo (krajše stranske včasih le 50 mm dolge). Ta nenavadna forma je simpatrična M. oreas iz Iacu.

Razporejenost bodic in oblika semena M. erythracanthus Buin. & Bred, ki je najden blizu Morro de Chapeu, kaže na pripadnost tej vrsti, ne pa M. oreas subsp. cremnophylus, kot je predlagal Taylor l. 1982 in potrdil Braun.

M. longispinus Buin et al. ni bil nikoli prinešen v Buiningovo zbirko, oz. je pač tam ni več. Opis in ilustracije, posebno oblika telesa, število reber, barva in dolžina bodic ter oblika semena se skladajo z M. ernestii, toda Braun jo smatra za varia­cijo znotraj skupine M. oreas subsp. oreas.
V vzhodnem pernambucu je M. ernestii običajen na granitno gnaj­snih tleh in se tam križa z M. zehntneri. Hibridi med tema dvema vrstama, fotografirani blizu Alagoinha spominjajo na M. horridus Werdermann (holotip v špiritu), ki je opisan malo dalje na zahodu v Serra Talhadi. Zato je Werdermannov opis negotov, vendar iden­tičnost še ni preverjena na tem terenu.

M. ernestii longicarpus

Telo svetlo do temno zeleno, včasih modrikasto, brez sluznih celic, ali le malo v zelenem tkivu skorje. Velikost 9-20x7-20 cm, reber9-11(12), 25-50 široka pri bazi. Areole do 13x9.5 mm velike. Bodic požene (13-)14-21, včasij na drobno obložen z tankimi in ravnimi sivimi, pri sejancih na temenu močno upognjenimi iglami; srednjih je (3-)4-8, krajše 32-53x 1-1.8 mm, stranskih je ( Cool10- 13, 45-90x0.8x1.8 mm. Cefalij ščetinast in belovolnat na temenu. Cvetovi pogosto veliki, 22-29x9-18 mm, z belimi ali rožnato rdečimi brazdami, bolj ali manj štrlečimi. Plodovi roza ali rdeči na temenu, kijasti, 16-45 x 6.5-12 mm.

Raste na izpostavljenih mestih na gnajsu in konglomeratih podobne strukture, 450-950 m nm, v južni Bahii in severni Minas Gerais. Raziskave na rastiščih kažejo, da je subsp. longicarpus vezni člen z subsp. ernestii z vmesnimi oblikami v regiji Urandi v Bahii in Espinozi v Minas Gerais. Vmesne oblike med ernesti in deinacanthus niso znane, zato jih ne moremo šteti kot podvrste deinacanthus, kot navaja Braun. Ritterjeve montanus in neomonta­nus izgledajo kot manjše forme subsp. longicarpus. Razporejenost in oblika bodic pri teh je podobna subsp. ernesti.

Podvrsta longicarpus je zelo variabilna skupina s skupnimi last­nostmi, kot so npr. zelo poredka prisotnost sluznih celic, imajo cvetove z štrlečimi, morda razcepljenimi brazdami pestiča in semenom podolgovate oblike, podobnom Coleocephalocereus. To bi lahko bila predniška oblika melonarjev. Cvet je zelo variabilen z več ali manj periantnih listov, pa tudi v igličavosti prihaja do raznih form. Nasprotno je subsp. oreas precej nevariabilen.

Skupina Levitestatus

V skupino M. LEVITESTATUS spada samo ena izolirana rastlina, endemična na Silurijskem 'bambui' apnencu na sipinah Ria Sao Francisca v Bahii in v severni Minas Gerais 450-700 m visoko.

Melocactus levitestatus Buining & Brederoo Cact. Succ. Journal US 45, 271, 1973

Sinonimi:
- M. diersianus Buin & Brederoo 1975
- M. securituberculatus Buin & Brederoo 1976
- M. warasii Pereira & Buenecker 1977
- M. rubrispinus Ritter 1979
- M. diersianus f. rubrispinus (Ritter) Braun 1988
- M. uebelmanii Braun 1985
- M. azureus sensu Rizzini 1982

OPIS: telo brez sluzi, svetlo sivozeleno do temnozeleno, včasih sivo z pordečelimi vrhoni reber, okroglo do valjasto, 15-68 x 14-30 cm; reber ima 9-12(-15), ostra, do 5 x 8 cm. Areole velike do 11 x 10 mm, z obilo kremaste volne, ki kasneje izgine; areole 30-42 mm narazen. Bodic 8-15, rjavordeče, prekrite s sivo, včasih ena ali več ukrivljenih ali močno upognjenih na temenu pri sejancih. Srednjih 1-4(-6), 17-33 x 1- 2.5 mm, večinoma vzpenjajoče, spodnje upognjene proti temenu; strans­ kih 7-10, vse močno upognjene, spodnje 3, 21-33 x 1.5-2 mm velike. Cefalij do 18 x 7-12 cm, ščetine svetlordeče. Cvet rdeč ali magenta znotraj, rdeč zunaj, 20-27 x 6-9 mm velik; semenski mešiček 3.5 x 3 mm; nektarij 4.5 x 4-4.8 mm, ostanek cevi 7-8.5 x 3-5.5 mm; Cvetni listi 2.5-4 x 1.4-1.5 mm, cca 35 vidnih od zgoraj, se široko razpros­ trejo, notranji segmenti pa ostanejo ravni in oblikujejo ozek obroč okoli iztegnjenih prašnikov in pestiča. Brazd pestiča je 4-6, 0.8 mm dolge, malo ali popolnoma štrleče iz prašnikov. Plod bel, rahlo roza na temenu, ozko kijast, 12-20(-24) x 7-12 mm velik. Seme 1.35-1.75 x (1.2-)1.3-1.65 mm, testa celice skoraj ploske, gladke, bolj ali manj izodiametrične.

Rizzini je leta 1982 uvrstil to vrsto v skupino AZUREUS, toda rastline se močno razlikujejo po vsebnosti sluzi v telesu, konfiguraciji bodic, velikosti plodu in obliki in barvi semena in cvetu. Vmesne povezujoče vrste niso odkrite. Nekatere lokalne forme M. levitestatus, rastoče v siršem območju na apnencu, kažejo več podobnosti kot razlik, zato je priznavanje nekaterih zgoraj navedenih sinonimov vprašljivo, čeprav jih nekateri avtorji priznajo kot čiste vrste. Razen M. rubrispinus sprejema Braun vse sinonime kot prave vrste. Dejstvo je, da so te populacije zelo variabilne. Npr. forma M. levitestatus iz Iuiu v Bahii, imenovana M. securituberculatus, je močno variabilna na rastišču, opis kaže male sploščene rastline, cvet pa rdeč in 20 mm dolg. Na istem apnenčastem rastišču pa rastejo skupine rastlin, ki so celo dvakrat višje z večjimi, Buiningii purpureus po obliki podobnimi cvetovi. Cvetovi podobnega tipa so opisani tudi pri formi z sivim telesom, opisani kot M. warasii. Najbližji sorodnik te izolirane vrste je očitno M. deinacanthus. Taylor ga je najprej glede na morfologijo semena postavil v skupino DEINACANTHUS, toda seme s ploskimi, izodiame­tričnimi testa celicami so prisotni tudi pri drugih vrstah melonarjev, torej to ni bil zadosten razlog za povezavo; obe vrsti sta sicer najdeni na apnenčnih sipinah okoli Ria Sao Francisca, vendar tudi afiniteta te vrste ni merilo, saj je v tem predelu skoncentrirano precej endemičnih vrst kaktusov.

oreas

subsp. oreas
- (Cactus oreas)

subsp. cremnophilus (M. cremnophylus)
- (M. rubrisaetosus)
- (M. oreas var. rubrisaetosus)
- (M. oreas subsp. rubrisaetosus)
- (M. oreas var. submunitis)
- (M. oreas subsp. bahiensis)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. conoideus Rizz)


ernesti

subsp. ernestii
- (M. erythracanthus)

subsp. longicarpus
- (M. azulensis)
- (M. longicarpus)
- (M. oreas f. azulensis)
- (M. deinacanthus subsp. longicarpus)
- (M. oreas subsp. ernestii)
- (M. florschuetzianum)
- (M. oreas f. erythracanthus)
- (M. deinac. subsp. florscuetzianum)
- (M. longispinus)
- (M. mulequensis)
- (M. oreas var. longispinus)
- (M. deinacanthus f. mulequensis)
- (M. interpositus)
- (M. montanus)
- (M. nitidus)
- (M. neomontanus)
- (M. interpositus)

bahiensis

fa. bahiensis
- (Cactus bahiensis)

fa. acispinosus
- (M. oreas subsp. bahiensis)
- (M. acispinosus)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. brederooianus)
- (M. inconcinnus var. brederooianus)

subsp. amethystinus
- (M. amethystinus)
- (M. lensselinkianus)
- (M. griseoloviridis)
- (M. glauxianus)
- (M. ammotrophus)

fa. inconcinnus
- (M. inconcinnus)

Melocactus oreas Miquel 1840

Rastlino je opisal Miquel l 1840 v Monogr. Melocacti, 113. Opis velja za rastline, najdene v okolici Bahiam, Salvador. Primerki niso ohran­jeni v kulturi. Neotip je opisan v Bradleyi 9/91, 24 (Zappi, BR 116), najden 7 km severno od Milagres, Mun. Santa Tersinha, Bahia, Brasil. Telo stisnjeno-plosko, 8.5-15(-35) x 10-18 cm, medlo do temno zelen, reber 10-17, variabilnih po višini. Rebra do 40 mm široka, vedno bolj ali manj zakrožena, vendar je rob pogosto oster; areole 6-9 x 4-6 mm, 10-18 mm narazen na rebrih. Bodic je 9-15, rožene, bledo rjave ali rdeče rjave barve. Srednjih bodic 1-4, 27-45 mm dolgih; stranskih 8-11, najnižje 40-80 mm, tanke in prožne, zelo redko debele in trde; zapogn­ jene ali štrleče. Cefalij 12 x 4-8 cm, temno rdečerjav. Cvet svetlo do temno roza-magenta barve, nektarij (3.6-)5-6.2 x 4.2-5 mm, ostanek cevi 5-8.5 x 3.3-6.5 mm, cvetna kožica 3.5-7 x 1-2 mm, 20-33 vidnih od zgoraj. 5-6 brazd pestiča, 1-1.7 mm dolge, bele, roza ali rdečkaste. Plod rdeč na vrhu, magenta do roza v sredini, spodaj skoraj ali popol­ noma bel, kijaste oblike, velik 14-28 x 0.8-1.15 mm, lupina izbočena.

Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na gnajsu ali nerodovit­nem skalovju Okoli Rio Paraguacu pod 500 m n.v. v vzhodni Bahii, Brazilija.

Luetzelberg poroča o najdbah M. oreas v državah Ceara in Alagoas, vendar ni shranjenih nobenih vzorcev (exiccata) pri tem avtorju.

Melocactus oreas Miquel 1840
- (sin. Cactus oreas (Miquel) Br & R 1922)
- (sin. M. rubrisaetosus Buin., Bred. & Theunissen 1977)
- (sin. M. oreas var. rubrisaetosus (Buin. et. al.)Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas subsp. rubrisaetosus (Buin. et al.) Braun 1988)
- (sin. M. oreas var. submunitis Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas subsp. bahiensis (Br. & R.) Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas var. bahiensis (Br. & R.) Rizzini 1982)
- (sin. M. conoideus Rizzini 1982)

subsp. oreas Taylor 1991

subsp. cremnophilus (Buining & Brederoo) Braun 1988
- (sin. M. cremnophys Buining & Brederoo 1972

M. oreas subsp. oreas Taylor 1991

Telo kroglasto do podolgovato, velikost 10-15(35) x 10-18 cm; reber (11)12-16, 15-25 mm visoka; areole 994-6 mm. Bodic 9-15; srednje 1-4, spodnje 35-45 mm dolge; stranskih 8-11, spodnje 40-80 mm. Cefalij 12 x 4-8 cm, temno rdečerjav. Cvet svetlo do temno roza-magenta barve, nektarij(3.6-)5-6.2 x 4.2-5 mm, ostanek cevi 5-8.5 x 3.3-6.5 mm, cvetna kožica 3.5-7 x 1-2 mm, 20-33 vidnih od zgoraj. 5-6 brazd pestiča, 1-1.7 mm dolge, bele, roza ali rdečkaste. Plod rdeč na vrhu, magenta do roza v sredini, spodaj skoraj ali popolnoma bel, kijaste oblike, velik 14-28 x 0.8-1.15 mm, lupina izbočena.
Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na gnajsu in nerodovitnem skalovju okoli Rio Paraguacu pod 500 m nm v vzhodni Bahii, Brasil.

V severno vzhodni Bahii še ni dovolj raziskano področje, kjer se pojavlja tudi Melocactus bahiensis subsp. bahiensis. V okolici Mun. Monte Santo ob cesti za Andorinho, blizu vasi Pedra Vermelha, je najdena populacija z nekaj primerki hibridov. Rizzini je v svojih opisih podvrst bahiensis, submunitis in conoideus uporabil bolj ali manj kratkoiglaste vrste, ki pripadajo vrsti oreas. Rizzini ni poznal pravega bahiensis, poznal je le južno podvrsto M. lensselinkianus.

Braun je opisal M. rubrisaetosus kot samostojno vrsto iz Milagresa, ki naj bi se od oreas razlikovala po številu reber. Pri oreas je število reber pri tipu toliko različno, da obsega tudi Braunov opis.

M. oreas subsp. cremnophyllus (Buining & Brederoo) Braun 1988

Telo kroglasto do zelo sploščeno,pogosto ostane majhen, velikost 8.5- 12 x 13.5-14.5 cm; reber 10-13, raje manj, 15-25 mm visoka; areole 6x5 mm. Bodic 9-13; srednje 1-4, 27-40 x 1 mm dolge; spodnja rahlo zapogn­jena navzgor; stranskih 8-9, štrleče do rahlo ven zapognjene, spodnja 55-70 x 1 mm, najbolj upognjena.

Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na kristaliničnem in apnenčastem pesku in granitnih skalah, 700-1000 m n. Zahodno od Seabre v Bahii se meša in križa z M. concinnus.

Vse vrste oreas se pojavljajo v Pernam­bucu in so zelo pogosti ob cestah na kamnitem terenu v Arcoverde, Pesquiera in Garanhuns.

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.