Informativni center Kaktu.si

O kaktusarstvu in željah

Predstave o bodočnosti kaktusarstva so v začetkih gojenja pri vsakem kaktusarju nekaj povsem drugega, kar sčasoma kaktusarstvo postane. Ko sem bil majhen, sem želel imeti namreč velike, lepe kaktuse. Če se zdaj spomnim na to in pogledam na tisoče majhnih, vem, da se bom moral za izpolnitev te želje postarati.

Ko sem pred davnimi desetimi leti ponosno postaval pred svojimi prvimi kaktusi, kakšnih trideset jih je moralo biti, nisem niti slutil, kaj so bo iz tega jajca izvalilo. Poleti sem jih postavil na balkon in jih pred dežjem zaščitil s steklom. Bil sem poln energije in nabit z upanji, ki niso segala dlje od enega dneva. To so bili trenutki, ko sem postavil streho na hišo v dveh urah in sezidal dimnik v petnajstih minutah. Če natanko pomislim, nikoli nisem imel dobrega spanca: v tistih letih sem noči prebedel v mislih na prihodnost. Kakšna iluzija, živeti vnaprej!

Kaktuse sem sprva kupoval pri Hrovatinu. Imel sem navado najprej si ogledati njegovo zbirko in potem kupil sejance tistih vrst, ki so mi bile najbolj všeč. Izbiral sem med rubustnimi kaktusi, oprezal za redkostmi, zmamile so me neverjetne oblike, dolge bodice, pritegnila me je belina temen in areol... vendar je kljub spreminjanju mojega okusa sčasoma postal pojem lepega kaktus, ki je pokazal vse svoje čare in dajal vtis nesmrtnosti: kot da je tam od vekomaj. Velik, temeljit, robusten kaktus, ki mu ne bi mogel prešteti let, kaktus, ki s svojo nespremenljivostjo daje videz miru in tišine, kot da bi ga izrezal kipar, kaktus, ki mu ni mar pretečenega časa in dogajanja, in takšnih kaktusov ni bilo pri hiši. Želja je ustvarila pot in zdaj, ko lahko pogledam nazaj po tej poti, se mi zdi, da nisem imel izbire. Lahko bi skrenil kamorkoli na kateremkoli razpotju, pa nisem. Videti je, da sem imel pot začrtano in cilj jasen. Dobro, da si nisem postavil roka. Lahko bi bil razočaran.

Energija sčasoma pojema. Bil sem pripravljen prekopati hrib, da bi našel vodo, pa čeprav je tu, če odprem pipo. Zastavil sem veliko poti. Potem bo držalo, da sem imel precej želja. Ko je zmanjkovalo časa, sem prišel k pameti. Kaktusi so ostajali in rasli. Tačas sem skušal vse izmeriti in bil sem zelo potrpežljiv. Meril sem celo na grame natančno, kako hitro rastejo, zdaj pa vidim, da bi lahko ocenil na oko: otroci so rasli petnajstkrat hitreje kot kaktusi. Zdaj šele vidim, kako zahtevni so kaktusi. Posvetil sem jim petnajstkrat več časa kot otrokom, pa nič. Zdaj vidim, koliko sreče so imeli moji otroci; obojim sem skušal krojiti življenje po svoje, v imenu nekakšne ljubezni. Ko pa skušam pobrskati po vseh smeteh, vidim, da sem imel sebe najraje.

Kaktusi so se množili in zbirka se je širila. Ko sem prelistaval tuje cenike, sem si omislil na kupe semen. Zraslo je na tisoče sejancev in rastlinjak se je širil s skoraj tako hitrostjo kot so rasli sejanci. Kar naenkrat je prišlo do tega, da nisem več vedel, kaj je v zbirki in česa ni. Včasih se mi je zgodilo, da sem pomotoma kupil seme, potem pa sem našel kar dve generaciji sejancev te vrste. Kaktusi pa pri vsem mojem trudu nikakor niso hoteli postati takšni, kot sem si želel. Rastli so počasi, prepočasi, potem pa sem ugotovil, da rastejo najhitreje takrat, kadar jih pridem poredko pogledat. Vendar me to ni prepričalo, da bi tako tudi naredil. Postavanje v rastlinjaku je bila navada, nekaj takega kot hrana. Primerjava s hrano je še najboljša: ko sem prišel iz službe, je bil pred kosilom najprej na vrsti pregled rastlinjaka. Kdo bi si mislil, da se lahko četrt življenja vrti okoli kakusov. Potem sem ugotovil, da je čisto vseeno, okoli česa se vrti. Se pač mora vrteti in je bolje, da se vrti, kot da se ustavlja. Vsa življenja se vrtijo le v minevanju nekega trenutka, kajti časa namreč ni. Je le občutek, da obstajaš, torej misliš in čutiš, spomin na preteklost in upanje v prihodnost. Vendar je oboje razen tega trenutka le iluzija. Oboje je nedosegljivo, preteklost in prihodnost. Ni moja. In ko pride, jaz ne bom več to, kar sem zdajle. Potem pa ti poskuša kak tepec dopovedati, kako naj bi človek živel po nekih pravilih in da je po teh pravilih to, kar sem počel, egoizem. To, da je kaktusarstvo egoizem, ima prekleto prav, pravila pa...zdaj mi pa povejte, katerih pravil se držijo moralisti?

Moji kaktusi pa so še vedno majhni, brezbarvni, izsušeni, brez leska in zdrave barve in, če se ne bi tačas moje življenje prevrnilo na glavo, bi si še vedno belil glavo, kako jih napihniti, povečati, polepšati, in če pri tem nisem imel sreče, pa je v skoraj vsaki nesreči njeno nasprotje: ako bi bil kaktuse nagnal rasti, bi jih že zdavnaj ne imel kam vtakniti. Rastlinjak je premajhen in streha je že čisto rumena. Zdaj so dve možnosti: ali naredim nov rastlinjak, večji, boljši, prostornejši, ali pa naj zmečem vsaj pol kaktusov na kompost. Lahko pa izberem tretjo možnost: počakam, da jih pol zgnije, ostalim pa dam prastare možnosti: kdor bo prvi, tisti zmaga. Potem pa čez dvajset let pogledam, kaj je ostalo. Mislim, da lahko ugibam: ostal bo ježevec, s kakršnim sem pred dvajsetimi leti pričel.

Čemu se je moje življenje prevrnilo na glavo? Načeloma v glavi. Zabil sem si v glavo, da je vse, kar počnem, prav, pa četudi storim kakšno napako. To sem sicer počel že prej, vendar me je včasih pekla vest. In ko te grize, se navadiš živeti tako, da marsičesa ne počneš ali pa to delaš v strahu pred posledicami. Lahko se ihtavo prepričuješ, da imaš prav, pa globoko v sebi dvomiš. Potem oprezaš okoli sebe in se uklanjaš pravilom, na skrivaj pa bežiš, če ne drugam, pa v rastlinjak. Kar naenkrat pa se ti zazdi, da je vse skupaj brez veze, da ti vse tisti kaktusi, pa naj bodo še tako prijetni sopotniki, ne morejo dati tistega najpomembnejšega, kar si želiš. Hudičevo pravilo pa je, da si moraš vse, kar si želiš, ustvariti sam. Nič ni podarjeno in nič ni namenjeno samo od sebe. Ko prideš do tega spoznanja, postanejo kaktusi tisto, kar morajo biti. Navaden konjiček. Hobi.

Morda se mi je vse skupaj, ne samo kaktusarstvo, večkrat zazdelo popolnoma brez veze. Takrat sem se spraševal, kaj sploh pričakujem od svojega življenja in vsakokrat sem dobil enak odgovor: preživeti to klinčevo življenje čim lepše. To pa pomeni živeti tako, kot ti je najbolj všeč. Ljudje pa si naredimo življenje tako, da smo srečni le takrat, ko se nam izpolni želja. Potem pa ni nič čudnega, da je srečnih trenutkov tako malo; drobne želje pa prinašajo le pičlo srečo. Če sem si včasih želel marsikaj, pa tudi lepe, velike kaktuse v zbirki, je vse skupaj postalo nepomembno, saj se je vse izmikalo iz rok. Tisto, o čemer sem nekoč le sanjal, je z vsakim dnem postajalo resničnost in na koncu nisem več vedel, kje je izhod iz tega začaranega kroga. Vse manj energije je bilo potrebno vlagati v izpolnjevanje želja - tačas sem se namreč že marsičesa naučil - in vse bolj pičel je bil učinek izpolnitve. Ostala je le ena želja, vse ostalo je postalo muha enodnevnica, ki pač mora preživeti svoj dan.

Če sem si želel bitja, ki bi ga lahko imel rad in bi mi bitje to vračalo, bi si moral kupiti psa. Ampak, po vsem tem se sprašujem, ali bi mi morda tudi pes ne mogel ponuditi tistega, kar ponujajo psi za košček hrane; morda bi skušal tudi psa pripraviti do tega, da živi po moje.