Informativni center Kaktu.si

Vegetativno razmnoževanje havortij

Havortije so med ljubitelji sočnic zelo priljubljene rastline, vendar so v zbirkah pogosto slabo zastopane, ker semena teh vrst ni na razpolago. Poleg generativnega razmnoževanja in raztrgavanja brstov je bolj malo poznano tudi ukoreninjanje listov, ki se izkaže kot zelo uspešna metoda razmnoževanja havortij. Pri poskusnem ukoreninjanju listov raznih vrst havortij se je pokazalo, da se najbolj uspešno ukoreninjo ravno najbolj zahtevne vrste. V humusno peščeni prsti se ob zmerni vlagi potaknjenci ukoreninijo v nekaj mesecih.

Pred leti sem opazil na cvetnem steblu Havorthia papillosa stebelni brst, ki se je pojavil za luskastim stebelnem listom nekje na sredini cvetnega stebla. To me je navedlo na misel, da ta havortija z veseljem naredi kalus, kar bi se utegnilo zgoditi tudi z odlomljenim listom. Sklepal sem, da se bo najbolj zanesljivo zakoreninil list Haworthia maughanii, to pa namreč zaradi splošnega mnenja, da sta ta in Haworthia truncata najbolj zahtevni raslini. Pričakoval sem, da se bodo listi bolj 'vodenih' havortij prehitro posušili.

Prvo leto sem poskusil s štirimi listi Haworthia maughanii. Zalomil sem spodnje štiri dokaj vitalne liste tik ob steblu, ranjene površine potunkal v rastni hormon (Seradix) in jih temeljito zasušil. Po enem mesecu sem jih posadil globoko v vlažno humusno prst med potaknjence drugih sukulent in zalival enako kot ostale rastline. Po slabem pol leta so se iz prsti pokazali vršički mladih rastlin in to kar več ob vsakem listu. Matični list se je sicer delno dehidriral, vendar je ostal zelen, dokler ga nisem čez dobro leto odstranil.

Naslednje leto sem ponovil poskus, vendar sem liste posadil v manjši lonček, kjer se je prst hitreje izsušila. Listi so v dveh mesecih dehidrirali, vendar so se na vznožju rastlin vseeno pojavili kalus in kasneje brsti, ki pa so z odmrjtem matičnih listov hitro shirali. S tem poskusom sem ugotovil, da potrebujejo potaknjenci dosti vlage, čeprav velja mnenje, da je potrebno te havortije previdno zalivati. S tem sem ugotovil tudi to, da je to mnenje napačno.

Čez leta sem za poskus obtrgal liste več vrst havortij. Pripravil sem jih po enakem postopku kot prej, vendar sem jih potaknil kar v pladenj z mešanico peščene ilovice in humusa. Vse skupaj sem zalil in postavil v senco. Zalival sem vsaj enkrat tedensko, čez poletje pa kar dvakrat, tako da prst ni bila nikoli več kot dva ali tri dni skupaj popolnoma suha. Uspeh je bil kljub slabšim rezultatom podoben prvemu poskusu in v nekaj mesecih so se pokazali brsti rastlin, vendar so se potaknjenci obnašali zelo različno. Nekateri listi so kmalu popolnoma dehidrirali in se posušili, sploh tisti, ki so bili že na začetku poskusa prestari. Ostali listi so brsteli zelo različno in po končanem poskusu se je potrdila prvotna misel, da se bodo ravno najbolj uspešno ukoreninjali ravno najbolj zahtevni vrsti. Rezultati poskusa so navedeni v spodnji tabeli:

Razlika je bila daleč bolj vidna v pladnjih kot v tabeli. Površina v pladnju je bila progasta kot rakun. Očitno je bilo, da sem za zadnji poskus uporabil preveč ilovnato prst, ki se je prehitro izsušila. Najbolj zanimivo pa je, da so v dveh mesecih odmrli vsi listi Haworthia fasciata, ki je sicer mesnata in žilava in sem ravno pri tej pričakoval najboljše rezultate. Skoraj pri vseh nevzbrstelih potaknjencih pa sem našel močno korenino, kar pa ni pogoj, da bodo ti listi vseeno vzbrsteli. Tak primer je viden na sliki Haworthia attenuata.

Ukoreninjanje havortij sicer ni nič novega. Med poskusom sem našel več omemb takega razmnoževanja havortij, vendar pri nas ta način ni razširjen. Pri poskusu sem uporabil tudi liste Aloe aristata, ki so se zelo uspešno ukoreninili, kar pomeni, da bi se utegnile tudi aloje precej uspešno razmnoževati z listi.

Na sliki sta uspešno ukoreninjene liste Haworthia attenuata, Haworthia limifolia in Haworthia truncata z že kar krepko razvitimi mladimi rastlinicami.