Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Alternativno gojenje kaktusov

Navodila za gojenje kaktusov in drugih sočnic za zelo zahtevne kaktusarje.

Opomba: ta prispevek je neresen. Namenjen je tistim, ki radi raziskujejo, kaj je v nekem kupu odpadne šare koristnega. Namenjeno je tudi tistim, ki se dolgočasijo in potrebujejo dobro uro zabave.

V nekaj letih si večina aktivnih kaktusarjev nabere toliko izkušenj z gojenjem kaktusov, da se prične ukvarjati s podrobnostmi, ki se jih večina začetnikov niti ne zaveda. Ko so osnovne potrebe pri gojenju ustrezno izpolnjene in je gojenje že rutina, se začnemo ukvarjati s kaktusi bolj strokovno in si pomaga z raznimi sredstvi, ki so dandanes na razpolago, bodisi kemikalije, orodja, ali pa posebne metode. Razne informacije o izpolnjevanju posebnih zahtev pri gojenju zaenkrat niso nikjer posebej zbrane, zato sem zapisal nekaj postopkov, s katerimi si lahko pomagamo pri odpravljanju bolj trdovratrnih težav.

Prispevek temelji na ideji, da lepo zbirko kaktusov predstavljajo predvsem zdravi, vitalni primerki, kar omogočimo s temeljitimi pristopi k gojenju. To pa pomeni tudi uporabo raznih sredstev, pripomočkov in aparatur. Postopki so navedeni v grobem, zato priporočam, da se oskrbe kaktusov po teh loti le tisti, ki ima že dovolj osnovnega znanja pri delu s kaktusi. Podrobnosti niso navedene, ker prepuščam izvajanje navodil iznajdljivosti izurjenih gojiteljev.

Osnova za lepo zbirko - nakup zdravih rastlin

V naših cvetličarnah, vrtnarijah in specializiranih trgovinah je v ponudbi vedno več vrst kaktusov, ki pa so skoraj vedno okužene z raznimi zajedalci. Pri nakupu izberemo vedno take rastline, ki imajo zajedalce vidne že na prosto oko, ker so očitno zelo odporni primerki in je zelo verjetno, da bodo tudi pri gojenju pokazali zelo dobro rast. Tako tudi z gotovostjo vemo, da je primerek zanesljivo okužen in bo potrebna temeljita obdelava z insekticidi. Preden vnesemo tako rastlino v zbirko, jo izlončimo, odstranimo okužen substrat in ga takoj uničimo z žganjem v peči pri 650°C, da se okužba ne razširi naprej. Kaktus pred ponovnim sajenjem namočimo v 0,15% raztopino kontaktnega insekticida. Tako tretirani kaktusi se presadijo takoj, da slabotni primerki takoj odmrejo. S takim postopkom pridemo do najbolj vitalnih primerkov v zbirki.

Pesek za pripravo substrata naj bo pokrit s folijo, da ga ne zmoči dež.

Perspektiva - o nakupu semena

Seme kupimo le pri najbolj zanesljivih dobaviteljih, najbolje pri tistih, ki navajajo tako imenovane poljske številke. Te nakazujejo, kje so v trenutku registracije rasle matične rastline, iz katerih je bilo seme pobrano. Čeprav so bile nekatere poljske številke registrirane pred 30 leti in več, obstaja verjetnost, da bodo primerki, zrasli iz tega semena, celo podobni matičnjakom, pobranim ob času registracije poljske številke.

Dosleden kaktusar tiste primerke v zbirki, ki nimajo znanega porekla, uniči. Prav tako uniči tudi primerke, ki ne ustrezajo pomenu vrstnega imena. Tako se na primer uniči primerke Echinocereus enneacanthus, ki nimajo devet bodic na areoli, uniči se neustrezno posivele Copiapoa cinerea, uniči se tudi pomanjkljivo smrdeče Pairanthus foetidus in vse primerke Discocactus, ki niso ploščati. Taki primerki so verjetno netipični primerki, mutanti ali pa križanci in ni smiselno, da po nepotrebnem zavzemajo prostor v rastlinjaku.

Bolj zahtevni gojitelji, ki sejejo le seme izredno zanesljivega izvora, gredo seme nabirat v naravo. Pri tem je treba seveda paziti na lokalne predpise o zaščiti rastlin, na CITES konvencijo, na ZVCP in ZUP, ki se jih zrel kaktusar dosledno drži. Tudi tu velja, da se primerke nedovoljeno uvoženih ali s konvencijami zaščitenih vrst komisijsko uniči z žganjem v peči pri 650° C.

Kdor se bo odločil iskati kaktuse v naravi, si lahko pri brskanju na terenu pomaga s spletnim brskalnikom.

Pri uvozu semena pride rado do težav s carinskimi organi, zato je priporočljivo, da se pri naročilu od dobavitelja zahteva ustrezno dokumentacijo, obenem pa se dogovori z njim, da na paket nalepi deklaracijo z oznako 'Research material without commercial value', 'Don't bisturb', 'Pazi steklo' ali drugo ustrezno informacijo za carinskega uradnika. Pošiljki naj priloži fitosanitarno spričevalo, CITES dokument in račun, sicer se carinik lahko odloči in pošiljko zavrne dobavitelju ali jo pošlje celo v uničenje.

Uvoziti je dovoljeno za protivrednost 100 EUR semena. Rastlin ni dovoljeno uvažati fizičnim osebam. Če tehta pošiljka nad 100 g, mora izdati Kmetijski inštitut ali Ministrstvo posebno dovoljenje za uvoz, važno je, da dobi carinik v roke dokument. Vrečke s semeni morajo imeti natisnjeno sliko rastline. Če pošiljki ni priloženo fitosanitarno spričevalo in se bo carinik tega spomnil, boste zaman pričakovali uporabo možganskih celic v postopku.

Še nekaj: nekateri dobavitelji imajo v svojih katalogih označene s CITESom zavarovane vrste po Huntovem CITES Cactaceae checklistu, vendar so na Ameriškem seznamu zaščitenih vrst tudi nekatere vrste, ki jih v Huntovem seznamu ni.

O sejanju

Kupljeno seme je običajno neočiščeno in vsebuje glivice in kvasovke, redkeje tudi bakterije, ki okužijo sejance in povzročijo gnitje le-teh. Zato se pred sejanjem seme razkuži z razredčeno Varikino 1:1 (NaOCl), Kinosolom ali kakšnim drugim ustreznim razkužilom. Seme se poseje v razkužen substrat, ki se ga pred setvijo sterilizira 20 minut v avtoklavu pri 120°C. Navadno prekuhavanje substrata in gretje v pečici je neuspešno, ker spore nekaterih glivic in bakterij preživijo tudi nad 100°C. V avtoklav se lahko doda tudi posodico z zmesjo Varikine (NaOCl), solne kisline (HCl) in žveplene kisline (H2SO4), da razviti plini uničijo morebitne preživele spore v substratu. Ko se steriliziran substrat ohladi, se mu doda fungicidno sredstvo, na primer Captan ali Canesten, da zavre razvoj plesni. Na tako obdelanem substratu seme sicer zelo slabo kali, plesni pa ne.

Manj natančni kaktusarji bodo posejali očiščeno seme na substrat, na katerem se plesni ne razraščajo uspešno. Taki materiali so razni peski, šota in perlit. Najboljši od peskov je kremenčeva mivka iz Puconcev, malo slabše pa se obnašajo skrilavci in lehnjaki. Še najboljši utegne biti Perlit ali Vermiculit, ker se pri vsakokratnem zalivanju zaradi spremembe lege sejancev pretrgajo hife morebitnih plesni.

Za kalenje je optimalna temperatura 20-25°C oziroma za večino vrst 25-30°C (Irena Ašič, Razmnoževanje kaktej 1997), kar lahko omogočimo le z ustreznim kalilnikom. V prodaji so električni klimatizirani kalilniki različnih dimenzij, ki so opremljeni z ustreznim termostatiranim ogrevanjem, ventilacijo in primernimi žarnicami. V ta namen so zelo primerne UV Osramove svetilke Fluora L58/77 z 2250 lumni svetilnosti. Seme kaktusov v kalilnikih zelo dobro kali, sejanci pa ustrezno hitro plesnijo. Pred setvijo že uporabljeni kalilnik očistimo z razredčeno solno kislino, da odstranimo morebitni apnenec in nesnago. Solni kislini lahko dodamo vodikov peroksid (H2O2), da istočasno uničimo alge in plesni. Namesto tega lahko uporabimo tudi Varikino ali Topax 99 (dezinfekcijsko čistilo na bazi alkil amonijevega acetata). Po čiščenju kalilnik za vsak slučaj namočimo še za 20 minut v Persan (peroksiocetna kislina), da uničimo preostale spore plesni in morebitne trdožive bakterije. Po obdelavi s peroksiocetno kislino kalilnika ni potrebno sprati, ker peroksiocetna kislin razpade sama, vendar je pametno, da dezinfekcijo izvajamo v digestoriju ali pa uporabimo ustrezno zaščito, saj so plini, ki nastanejo pri razpadanju, zelo strupeni.

Kaktusi so svetlokalivke, kar pomeni, da seme kali bolje na svetlobi. Primerno osvetlitev preskrbimo z Osramovimi žarnicami Haloterm 200-1000, ki dajejo 200W do 2,2 kW infrardeče svetlobe z valovno dolžino 500-2600 nm oz. večino spektra pri 1100 nm. Za zagotovitev nepreknjenega kalenja je smiselno nabaviti bencinski električni generator za primer, če zmanjka elektrike.

S kaktusi rokujemo zelo previdno, sicer se lahko zbodemo. Če se zbodemo, je dobro bodice izvleči, kaktus pa se obvezno zavrže, ker pride zaradi kasnejših travm do podzavestnega odklanjanja povzročitelja bolečin.

Za varno delo s kaktusi so v prodaji razne pincete, klešče in škarje, za presajanje in delo z velikimi primerki pa se poslužimo drugih orodij. Pred začetkom dela je obvezno opraviti tečaj iz varstva pri delu. Velike kaktuse lahko prestavljamo tako, da jih ovijemo z vrvjo ali trakom, lahko pa na bodice nabodemo stiroporne plošče in jih z njimi dvigamo in prestavljamo. Za velike kaktuse pride v poštev izlončenje s cepinom, vitlom ali izkop z bagerjem.

Zadrte bodice se izvleče s sterilzirano iglo. Iglo se najprej sterilizira v avtoklavu 20 minut pri 120° C , izpostavi dezinfekcijski UV svetilki in pred uporabo prežari nad ognjem. Tkivo okoli zadrte bodice se stisne s patentnimi kleščami, da se povzroči boljše izrivanje bodice in zmanjša občutek bolečine. Pritisk patentnih klešč naj se nastavi na tako jakost, da ne pride do linearnega pokanja kože zaradi pritiska čeljusti. Bodico se z sterilno iglo izbeza iz kože. Pri odstranjevanju daljših in globoko zadrtih bodic se lahko učinkovito pomaga s kletvicami.

V primeru, da pride do zadrtja velike količine opuncijevih glohid, se poškodovana mesta umije z milnico. Dobra metoda je tudi politje poškodovanega mesta s toplim voskom in odstranitev voska z glohidami vred. Odstranjevanje glohid z depilatorjem ali z brivnikom je manj uspešno, ker so ti aparati izdelani za odstranjevanje predmetov večjega premera kot so glohide. Pravi kaktusar pa se za glohide pravzaprav sploh ne zmeni ali pa jih izžge s cigaretnim čikom.

O označevanju rastlin

Za označevanje se najpogosteje uporabljajo plastične etikete, na katere se z navadnim grafitnim svinčnikom napiše podatke o rodu, vrsti, variaciji, formi, poljski številki, rastišču, izvoru semena ali rastline in letu setve.

Poleg teh se kasneje zapiše tudi premer rastline, število reber, dolžino in število bodic, čas cvetenja, starost rastline pri prvem cvetenju in barvo cvetov, ki se jo ugotavlja s standardizirano RAL barvno skalo.

Namesto zelo zanesljivega grafitnega svinčnika se lahko uporabi flomaster (paletmarker ali pa permanent waterproof rechargeable flomaster), vendar je najbolje najprej preveriti, da se ta ne topi v raznih razredčilih ali razpade na svetlobi. Na vzorce papirja (Copy paper, DIN A4, 80 g/m2), platno (beljeno, nepotiskano), plastično folijo (PVC, PET, PE, PETF in polikarbonat) se nariše 10 cm dolge črte s testnimi flomastri in se za 1 uro namaka v vodo, etilalkohol, aceton, eter, benzen, ksilen, Metasistox in Folimat. Vzorec, ki se razbarva, je neuporaben. Preostale vzorce se za 100 ur izpostavi UV žarnici z valovno dolžino 210 nm pri svetilnosti 2000 lumnov. Flomaster, ki se ne razbarva v omenjenih testih, je pogojno uporaben za označevanje etiket.

Čeprav obstajajo še druge metode označevanja etiket, so vse s prej omenjenimi vred jalove v primeru, ko pride do zamenjave etiket. Najbolj zanesljiva metoda označevanja je graviranje označb na povrhnjico kaktusa (znana je metoda Meznarič), najbolje na bazalni del, ki že delno leseni. Oznake je potrebno redno obnavljati. Oznako se lahko vriše s Proxxonovim gravirnim strojčkom Minimot 40E, bolj skromni pa bodo oznake vpisali z žebljem.

Nega rastlin

Pri negi na splošno je treba najprej reči, da pravi kaktusar slabotne in grde rastline takoj izloči iz zbirke in jih podari začetnikom. Zdravi primerki pa potrebujejo redno nego. Obvezno je redno česanje Cephalocereus senilis in čiščenje prhljaja iz Astrophytum myriostigma. Tega se očisti z grobo viledo ali žično volno. Čiščenje belih kosmov iz Astrophytum capricorne je mnogo težje, ker delo ovirajo bodice. Tu si lahko pomagamo z Oronazolom ali podobnim sredstvom za odstranjevanje prhljaja.

Mnogo teže je odstraniti rdeče -črno barvo iz rastlin rodu Neoporterija. Tu velja poskusiti z 30% vodikovim peroksidom, še bolje pa to opravijo rdeči pajki.

Vplivi magnetnega valovanja in drugih sevanj zaenkrat še niso dovolj raziskani, da bi kaktuse brezskrbno puščali izpostavljene sevanjem in raznim statičnim nabojem. Kaktuse lahko pred raznimi sevanji zaščitimo z alu folijo ali žično mrežo, ti. Faradayevo kletko, s katero obdamo kaktuse.

Ko se odprejo dišeči cvetovi diskokaktusov, stapelijevk in drugih rastljin, ki oddajajo razna eterična olja, se prepreči občutek manjvrednosti drugih kaktusov tako, da se jih rahlo orosi s sprejem Malizia.

Gojenje v gorah ni problematično, v dolinah s smogom pa se pojavijo težave zaradi onesnaženega zraka. rastlinjak naj ima dobro tesnenje, pred ventilator pa se namesti dober zračni filter. V prostor se namesti tudi ionizator zraka.

Za primer pretople jeseni in za gorske rastline je obvezna uporaba hladilnega sistema. Upoštevajte sodobne trende in namestite hladilne naprave z glikolom, ne s freoni.

Senčenje

Nezasenčeni kaktusi postanejo čez poletje klorozni zaradi preosvetljenosti, kar pomeni, da jih mormamo v juliju in avgustu zasenčiti. Rastline senčimo s trstiko, s prekrivanjem strehe rastlinjaka z zastiralno mrežo, ki naj vsaj za 30% zasenči rastline. Najlažje je senčenje z drevesom ali pa z nabrizgavanjem apnene brozge na kritino. V apno za beljenje se doda nekaj lanenega firneža, da se bolje oprime kritine. Nabrizgavanje bitumna na kritino ni najbolj primerno, ker se ga v jeseni, ko ni več potrebe po senčenju, težje odstrani.

V izjemnih primerih je možno tudi senčenje rastlin z direktnim nanašanjem saj iz oljne pečice na rasline, kar se v praksi tudi občasno uporablja. Namesto saj se lahko uporabi tudi nabrizgavanje Jupola.

Spomladi se sonca nevajene rastline pred ožigom zaščiti z zaščitnim sredstvom s faktorjem 12 ali več. Za zaščito se najlažje uporabi olja, ki so pakirana v obliki sprejev. Če vseeno pride do ožigov, se ožgane in pregrete rastline čimprej postavi v hladno senco in se zalije z 10 mg acetilsalicilne kisline na 1 kg kaktusov. Za preprečevanje kasnejših okužb se uporabi tetraciklinski antibiotik. Ožgani deli sčasoma olesenijo in jih je najbolje po daljšem času odstraniti, sicer pozimi radi zaplesnijo in s tem pogosto uničijo tudi rastlino.

Spomladi in jeseni se v hladnejšem lepem vremenu z dovolj sonca nekatere rastline obarvajo rdečkasto. Obarvanje povzroča nastanek beta karotina v povrhnjici. Za boljše obarvanje neoporterij in drugih temnokožih rastline se uporabi Braunemon.

Rastline, ki imajo poškodovan prevodni sistem, se zdravi z eletroterapijo.

Za boljše rezultate pri gojenju priporočajo nekateri strokovnjaki predvajanje glasbe v ratlinjaku. Po nekaterih virih kaktusom najbolj prija klasična glasba, naprimer Grieg, Paganini in Bruch, manj Beethoven, če pa so obremenjeni z tehno ali rap glasbo, pa po daljši izpostavitvi potrebujejo zdravljenje s Persenom ali drugimi blagimi pomirjevali. Če so okvare prehude, se tudi v tem primeru uporabi elektroterapija, aromoterapija ali kemoterapija.

Razmnoževanje - o ceplenju

Načeloma se sicer pravi kaktusarji izogibajo ceplenkam, vendar vseeno podajam nekaj napotkov o ceplenju.

Ceplenje je metoda, pri kateri se cepiču odreže korenine in se ostanek rastline pritrdi na kakšen drug kaktus. Cepi se običajno v raziskovalne namene, da se preskusi sprijemljivost, kompatibilnost, hitrost rasti cepiča, vplive podlage na cepič in obratno, redkeje pa tudi v druge namene. Rastlino se prereže na takem mestu, da se prereže povrhnjico, zunanjo skorjo, prevodno snopje in stržen. Areole z bodicami na cepiču ni potrebno odrezati. Ker pride pri ceplenju do poškodbe tkiv, mora biti ceplenje sterilno delo, zato se ceplenje izvaja v laminariju pod sterilizacijsko UV svetilko, ki sveti z valovno dolžino 200nm. Pred tem se vse materiale in orodja razkuži s sterilizacijo v avtoklavu. Oseba, ki izvaja ceplenje, mora biti zdrava in izurjena za delo s sterilnimi materiali.

Po uspešnem ceplenju se odprte rane zamaže z aluminijevim prahom, žveplom ali s cepilno smolo.

Rezi pri ceplenju morajo biti gladki, zato je za ceplenje najboljši dolg poliran nož ali britvica. Če rez pri ceplenju ni gladek, se nož namaže z maščobo, da lepše drsi čez tkivo. Maščoba mora biti brezkislinska, po možnosti naj se uporabi maščoba za mazanje strojev v prehrambeni industriji, na primer Setral SYN 43B.

Za dobro sprijemanje problematičnih cepičev se lahko uporabi srednje hitro lepilo Mekol 1322 ali Cianokol (cianoakrilat). Pozor - Cianokol ne sme priti v roke otrokom, ker odrastli potem ne morejo premikati stolov!

Mleček evforbij ni potrebno pri ceplenju odstranjevati, kot piše v večini navodil o ceplenju evforbij. Mleček se odstrani s suho sterilno viledo ali staničevino, počaka nekaj minut, nato pa se podlago in cepič ponovno prireže tik poleg prejšnjega reza. Na ponovnem rezu se mleček ne pojavlja več in je sprijetje zanesljivo.

Zavrženi mleček evforbij se lahko uporabi za kuho pikantnega golaža ali za testiranje odzivnosti sluznic.

Cepič se fiksira na podlago s pomočjo gumic ali elastike, lahko se cepič obreži s stekelcem, ravnilom ali kakšno drugo rečjo in dodatno obteži s kosom železa ali drugega materiala. V poštev pride prav vse od manjših matic, vijakov, navojnih čeljusti, posodic s kozmetičnimi sredstvi, kladiv, nakoval in podobno, pač odvisno od velikosti cepiča in podlage. Kladiva morajo imeti plastičen ročaj, ker je les idealen material za razvoj plesni in bakterij, zato se ga pri ceplenju izogibamo. Velik cepič in podlaga potrebujeta veliko obtežitev, za sejance pa zadostuje že plastična etiketa ali stekelce. Da stekelce ne zdrsi iz cepiča, se ga lahko prilepi nanj s sekundnim lepilom ali Cianokolom.

Ukoreninjanje

Cepljenkam, ki so rastle na opunciji kot podlagi, se mora odrezati in zasušiti spodnji del, sicer se taki cepiči sploh ne ukoreninijo.

Primerke, ki se zelo težko ukoreninjajo, na rezu priklopimo na nizek vakuum, da izvlečemo korenine iz rastline.

Pridelava semena

Najprej je treba oploditi cvetove, če tega dela ne prepustimo čebelam. Poišče se dva najbolj podobna primerka v zbirki in s čopičem prenese pelod iz prašnikov ene rastline na pestič druge rastline. Uporabi se akvarelni čopič številka 3 ali 4. Najboljši so japonski čopiči iz veveričjih vlaken. Ker se pri serijskem oplojevanju lahko pelode pomeša med seboj, je boljši način tak, da se s pinceto odtrga prašnike iz enega cveta in se jih prenese na pestič drugega. Med oplajanjem dveh različnih vrst se pinceta sterilizira z ognjem. Vendar še vedno lahko pride to tega, da pred oplojevanjem ali po njem cvetje oplodijo čebele in tako nastane seme zanimivih križancev, ki pa se jih pravi kaktusar izogiba. Najboljši način oplojevanja je torej tak, da se dopoldan v času odpiranja cveta le-tega odreže in se ga podvezne na cvet druge rastline, tako da žuželke ne morejo prodreti do prašnikov in pestičev. Robove se spne s ščipalkami za obešanje perila. S tem žrtvujemo 50% semena, dobimo pa zanesljivo nekrižano seme.

Za serijsko oplojevanje več rastlin naenkrat se lahko uporabi omelo.

Če po zanesljivem oplojevanju rastlina ne plodi, se jo zavrže, ker je jalova ali pa je klonirana.

Glede na razvoj tehnike se bo razmnoževanje kaktusov v bodočnosti lahko izvajalo z virtualnim kloniranjem s 3D skenerjem, naprimer Conmark L2000 Laser 3D Scannerjem.

O zalivanju

Zalivanje s potopno črpalko je nezanesljivo in zamudno. Natančno zalivanje se izvaja z dozirnim aparatom, tako da dobijo kaktusi ravno pravšnjo količino vode. To se določi na osnovi količine substrata in vpojnosti le-tega. Zaliva se vsako rastlino posebej, sicer pride do predoziranja vode, kar pomeni tudi gnitje rastlin. Uporablja se le dežnica, ker vodovodna voda vsebuje veliko apnenca in klor. V primeru, da nimamo izbire, se vodo demineralizira, klor pa veže s srebrovim nitratom v netopen srebrov klorid.

O gnojenju

Umetna gnojila naj imajo čim manj dušika in fosforja. Priporočljivo je, da imajo tudi čim manj kalija, saj kaktusi rastejo zelo počasi. Pri nas je v prodaji bolj malo umetnih gnojil za gnojenje kaktusov, vendar lahko uporabimo kakršenkoli drugo gnojilo, le da pred uporabo iz njega poberemo vsaj pol dušika.

Če kaktusi postanejo klorozni, jim manjka železa, kar pomeni, da je treba gnojiti z ustreznim gnojilom ki vsebuje železo ali pa v korenino zatlačiti železen žebelj. Vzrok za slabo absorbcijo železa je pogosto alkalnost substrata, ki ga razapnimo s pomočjo kislih gnojil ali z uporabo dušikove kisline (HNO3). Pretežna večina mehiških kaktusov v naravi raste v apnenčasti zemlji. Če zemlji primanjkuje kalcija, jih zalijemo z apneno brozgo iz žganega apna. Apno za beljenje ni primerno, ker vsebuje sredstva za zlepljanje.

Če se za pripravo prsti za kaktuse uporablja goveji ali svinjski gnoj, mora biti ta dobro razpadel in v času hranjenja pokrit s polivinilom, da ga ne poserjejo muhe in druga mrčes, ker ga s tem okužijo.

Škodljivci

Najbolj pogosti uničevalci kaktusov so volnate uši in mački. Mačke se odganja z zračno pištolo ali postavitvijo kovinske mreže na poti, kjer prihajajo mački v rastlinjak. Mrežo se prereže na dva kosa in priklopi na omrežno napetost. Volnate uši so bolj težavna reč. Najlažje se uničijo z dvakratnim zalivanjem napadenih rastlin z raztopino 0,15% Folimata ali Metasistoxa. Ta deluje tudi na pršice, zato ni potrebno posebno tretiranje z akaricidom. Obstaja tudi biološka metoda za odstranjvanje teh uši. Najprej se zalije rastline z blago raztopino hiosciamnina, nato pa se zvečer postavi v rastlinjak ogledalo. Ko se uši zjutraj zagledajo v ogledalu, jih od groze udari kap.

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.