Informativni center Kaktu.si

PLESNIVI GLAVINEC - Notocactus kovaričii (Haw.) Krainz

Predstavljam vam bolj nepoznanega člana iz rodu Notocactus, ki je zamenjal že kar nekaj domov; marsikdo ga pozna pod povsem drugimi imeni, kot npr. Malacocarpus kovaričii ali pa Wigginsia kovaričii. Vendar sta to to le dva od kupice imen, ki se dandanes pletejo okoli te vrste kaktusa. Nekateri strokovnjaki so se namreč odločili, da kar vse urugvajske in paragvajske kaktuse, ki so mu le malce podobni, stlačijo v eno samo ime - Notocactus erinaceus. Kako se je to moglo zgoditi? Vse tiste vrste, ki so pomanjkljivo opisane in po botaničnih načelih ne zaslužijo več samostojnega imena, so zmetali v skupen koš in mu določili ime, ki je zdaj vpisano v katalogu CITES. Moram reči, da Slovenci nismo najbolj navdušeni nad tako hitrimi spremembami, saj smo jih nevajeni; skoraj petdeset let smo plesali po isti muziki v rdečem in te monotonosti se človek z leti navadi - kar predolgo je bilo in človek potem pozabi, da sploh še pleše. Ampak dandanes je čas velikih sprememb in še svetovni kaktusarji se držijo nekega reda. Red je zdaj spreminjanje. In tega reda se držijo celo tako zagamani Nemci. Ne bodite presenečeni, če boste tudi v nemških revijah našli nekatera nova imena in se potem čudili, da tudi Nemci niso več tisto, kar so bili. No, ampak to nima zdaj več nobene veze s tole plesnivo bučo, o kateri naj bi govoril. Tako ljubko belo plešo ima, da me spominja na kakšnega beloglavega kodrastega patra iz stiškega samostana. Ali pa na svinjsko bučo s smetano. Ali ste že kdaj jedli svinjsko bučo s smetano? Ne? Približno taka je kot sadna kupa s smetano, le malo bolj dolgočasna je. Dober tek!

No, da ne bom preveč dolgovezil, naj vam povem še nekaj o vseh imenih, ki so povezani z N. kovaričii. Kot sem že rekel, ga nekateri avtorji uvrščajo pod vrsto N. erinaceus. Tako se je znašel poleg zelo podobnih podvrst ali form N. acutus, N. fricii, N. leprosorum, N. pauciareolatus, N. selowii, N. sessilliflorus, N. turbinatus in N. vorwerkianus. Jasno je, da sem spadajo še imena iz prejšnjih rodov Malacocarpus in Wigginsia. Torej lahko prištejemo zraven še dvajset imen, npr. Malacocarpus erinaceus, M. corynodes, M. courantii, M. fricii, M. hennisii, M. pauciareolatus, M. selowii, M. tephracanthus, M. tetracanthus, M. turbinatus, M. worwerkianus, M. stegmannii. Potem so bile te vrste skoraj vse prenešene v rod Wigginsia, poleg teh pa je opisanih še kup variacij in podvrst. Vsa ta čreva še vseeno ne razjasnijo, pri čem sploh smo. Lahko rečemo le eno: v zbirkah očuvajmo ime, ki smo ga dobili pri nakupu rastline ali semena, obenem pa iz CITES kataloga izberimo trenutno ime rastline ali v kakšnem novejšem leksikonu poiščimo najbližje sorodstvo - v tem primeru N. erinaceus. Tako bomo najbolje vedeli, če smo bili kot kupec nategnjeni ali ne.

Rastline iz te skupine so me vedno privlačile, malo zaradi svoje volnate kapuce, malo pa zategadelj, ker so bile v zbirkah precej redke. Gojitelji so jih zaradi enostavnega gojenja kratko malo gledali precej zaničljivo. No, ne rečem, cvet imajo res malo neugleden, ampak to niti ni bistveno. Kam bi pa prišli, če bi hranili neko zanikrno reč celo leto le zato, ker je tri dni v letu malce lepša. Zato se naj za cvet pri teh rastlinah ne menimo preveč. Lahko bi se nam namreč zgodilo, da bi lep kaktus vrgli proč, ko bi ugotovili, da bolj zanikrno cveti. Ampak, da vam ne bom vsiljeval svojega okusa - oglejte si ga sami!

Zgodovina N. kovaričii je precej dolgočasna. Lahko rečem, da je že dolgo na svetu in da je imenovan po kaktusarju Kovariču. Našel ga je - jasno, kdo neki - gospod Frič, ko je brskal po Urugvaju. Ampak ta kaktus potem ni imel prave sreče. Okoli njega se je nagnetlo kup podobnih rastlinic in zdaj nihče več ne ve, kaj je kaj. Potem so jih pa skoraj vse poradirali. Ali ni to krivica? No, na srečo pa mi je eno od teh nesrečnih rastlinic poklonil neki dobri bradač iz Viča, tako da je za bodočnost te vrste poskrbljeno. Ampak, zapomnite si tole: če boste kdaj dobili v lonec kakšen tak krasen primerek, vedite da je žejen bolj kot Prešeren. Če ga boste žejali, bo od žalosti vzel konec. In pravi pijanci še pozimi ne dajo miru! Po drugi strani pa so pravi kerlci; še otroke znajo delat sami!