Informativni center Kaktu.si

Košček porfirja - Frailea grahliana

Med prvimi kaktusi se je v moji zbirki znašla tudi drobna Frailea grahliana. Kupil sem jo le zato, ker je pač bila Frailea grahliana in ker je bila slučajno postavljena na polici poleg sijoče lepotice F. asterioides. Od takrat se ni nič spremenila, le postarala se je. Dobro zna skrivati svoja leta, kot Tina Turner je, nihče ji pri njenih bornih treh centimetrih ne bi prisodil dvanajst let. Njenih par tisoč otrok jo je že zdavnaj preraslo in bi jo že zdavnaj izrinili iz zemlje, če ne bi imela svojega posebnega mesta v rastlinjaku. Kot kamenček iz porfirja je, ki ga reka kotrlja v toku in ga obrusi v kopucljast storž, kot spominek iz Indije, v katerega so izrezljane oči in usta nekega izmišljenega budovega obraza. Ob letu pa le pokaže kanček življenja; v prvih pomladanskih sončnih žarkih zardi kot zasnubljena mladenka in na plano bodejo drobni cvetovi, ki se morda ne bodo nikoli odprli. Stare vrtavke bodo odpadle in iz njih se bo vsulo stotine zrn, nadobudna mladež, ki skoraj postane nadležen plevel in se neprizanesljivo zaje v staro gospo. Ali je že kdo videl rumene pahljače na glavah mladih frailej? Ne? Potem pa si poglejte tole:

Bogve, kaj se je pletlo v glavi nekega gospoda Grossa, ki je pred sto leti hodil po južni Ameriki in našel takšne rastlinice. Bogve, koliko jih je pomendral, preden jih je zagledal skrite v mahu, koliko milj je prehodil, preden je ugledal prve drobne porfirne kamenčke v pesku. Potem pa jih je izdrl iz zemlje in jih odnesel s seboj v ujetništvo, da bi žalostnim evropejcem delali družbo v deževnih dneh. Tam so se namnožile kot ribji zarod, na tisoče jih životari v tisočerih podnebjih stotih dežel in ena takih je tudi moja fraileja. Moja, sem rekel? Ne, nikoli ne bo moja! Že deset let jo krotim, pa je še vedno neudomačena.

Pravijo, da se cvetovi frailej redkokdaj odpro. To je res. In da takrat, ko se cvetovi odpro, ne rodijo semen. To pa ne bo vedno držalo. V plodičih je ščepec semena, in to seme vedno vzkali, če mu le ne skušaš ukazovati po svoje. Sivkastorumeni cofi odpadajo in nastajajo novi, tako da nikoli ne veš, ali je na porfirnih kamenčkih kaj novega ali ne.

V knjigi sem prebral, da je to kaktus. Verjetno bo že držalo, če tako piše v knjigi. Samo, kaktusi ne umirajo od žeje, ali ne? Kaktusi so lahko strašansko žejni, a od žeje ne umrejo. Potem pa fraileja že ni kaktus! Morda je le kakšen degeneriran storž močvirske ciprese, ki je padel v hormonsko godljo in pognal korenine v mah. Pozimi, ko sneg zagrne rastlinjak v temo in ko vanj pritisne mraz (le kakšne neumnosti blebečem - po vseh zakonih termodinamike energija prehaja v prostor z energetskim deficitom, ne pa da bi lahko pomanjkanje energije sililo v toplejšo snov?), ko le suša preživi trnaste mehiške prijatelje, male fraileje še vedno pesti žeja in jih v vsakem sončnem zimskem dnevu izsesava prst, v kateri so se ugnezdile. Ko se februarja spomniš nanje, so že drobne gobice, mehke in puhle, a ko jim skušaš pomagati z vodo, se še bolj skrčijo. Tam zadaj v stiroporasti škatli jih je bilo lani nekaj tisoč, malo večjih kot fižolove uši, a je ostal le ščetinast pesek. Tri pomladi so me izučile - vsakokrat, ko se luna prevrne, zlij kanglo vode na fraileje! In F. grahliana je še najmanj občutljiva; poskusite pozimi izžejati F. cataphracto! Spomnim se leta, ko jih je nekaj sto za vedno poniknilo v pesek, že odrastlih, kot kronski zamašek velikih. Kako žal mi je bilo zanje!

F. grahliano je v prejšnjem stoletju odkril g. Grosse. Opisal jo je Haage leta 1899 kot Echinocactus grahlianus in jo poimenoval po Paulu Grahlu, zbiralcu iz Erfurta, Britton in Rose pa sta jo leta 1922 uvrstila v rod Frailea. Raste v okolišu Rio Paraguari v Paragvaju in v Misiones Santa Ana v Argentini. Pojavlja se pod sinonimi F. concepcionensis, F. pseudograhliana in F. schilinzkyana. V slovenskih rastlinjakih jo bolj poredko vidimo, verjetno ravno zaradi pogostega odmiranja v zimskih mesecih, ko se, gojena skupaj z aridnimi kaktusi, preveč izsuši. Kot druge fraileje je tudi F. grahliana kleistogamna; seme dozori v plodovih, ne da bi se cvet odprl. Zdi se, da je odpiranje cvetov povezano z ugodno klimo, saj se cvetje vseh frailej stihijsko odpre v enem dnevu - pogosto na prvi topel dan po zalivanju. Na sestavo substrata ni občutljiva. Testne štiriletne rastline v trinajstih različnih substratih (tudi alkalnih!) so uspevale brez večjih odstopanj, le v zmesi z dodatkom šote so rasle malce hitreje. Prezimovanje naj ne bo v toplem prostoru, saj se v hladnejši klimi uspešno izognemo pretirani izsušitvi. Nikar jih pozimi ne ogrevajte s podloženim grelcem. Najmanj težav s prezimovanjem frailej sem imel pri 5- 8°C. Pa poleti? Humusno-ilovnata peščena prst in malce bolj vlažen kotiček v rastlinjaku, dovolj vode od zgodnje pomladi do pozne jeseni, da bo neprestano čvrsta in sočna. Seme kali v enem ali dveh dneh, če je le sveže. Pogosto se zaseje v senci in vlagi starih rastlin na stotine malih frailej.