Informativni center Kaktu.si

Discocactus horstii Buining & Brederoo

Discocactus horstii morda ni najlepši predstavnik svojega rodu, je pa vsekakor pravi Picasso med njimi. Večina diskokaktusov sodi namreč med lepotce. Ne odlikuje jih le ekstravagantni cefalij, tudi raznovrstnost oblik in barva bodic kot tudi nenavadnost njihovih stebel jim daje posebno mesto med kaktusi. Večina diskokaktusov se bistveno razlikuje od D. horstii. Večinoma imajo širša rebra, nekateri celo bradavičasto oblikovana, predvsem pa se ponašajo z dolgimi, krepkimi trni raznih barv - od črne, rdeče, modrikaste, rožnate, rumene, bele, vsekakor se po barvitosti lahko merijo z mamilarijami ali ferokaktusi. Na prvi pogled so najbolj podobni gimnokalicijem, le da jih krasi ščetinast cefalij. V zbirkah so redki, glavni krivec za to pa je precej zahtevna vzgoja.

Discocactus horsti je v zbirkah najpogostejši ravno zavoljo svoje nenavadnosti, vendar se običajno goji le cepljen na kakšno bujno podlago, naprimer ehinopsis, koder zraste do enormnih velikosti. V naravi namreč ne preraste šestih centimetrov premera, cepljeni primerki pa zrastejo včasih skoraj do dvakratne naravne velikosti, vendar s tem ne izgubijo svoje čarobnosti. Povrhnjica je vedno modrikasto-vijolično obarvana, teme prekrije bel puh, bodice pa ostanejo drobne in so videti kot kak prisesan klop na robu reber.

Skica desno kaže približno razporeditev nekaj-milimeterskih bodic okoli drobcene areole.

Discocactus horstii je bil odkrit šele pred dobrima dvema desetletjema v Brazilskih gričevjih v državi Minas Gerais, kjer raste v drobnem kremencu v suhih področjih Serra do Barâo med nizkim grmičevjem na nadmorski višini okoli 1000 m. Opisala sta ga l. 1973 Buining in Brederoo v knjigi avtorja Krainza Die Kakteen. Zaradi ogroženosti so ga skupaj z vsemi drugimi vrstami diskokakusov zaščitili. Kljub tem ukrepu raste verjetno v evropskih rastlinjakih več primerkov kot v Braziliji.

Ko sem pred leti prvič posejal nekaj vrst diskokaktusov, sem upošteval dotedanja navodila za gojenje teh zahtevnih vrst: toplo in vlažno okolje, veliko pršenja in zalivanja, senčenje in podobne neumnosti. Na srečo sem večino vzklilih primerkov takoj cepil na ehinopsis ali na E. pachanoi, kjer so rastlinice bujno rasle in po nekaj letih zacvetele. Bil sem malce presenečen: baje naj bi cveteli le ponoči, vendar so se cvetovi odprli že sredi popoldneva in se neverjetno izkazali v točnosti - vse rastline so odprle cvetove istočasno. Beli kegljasti plodovi so se prikazali po dobrem mesecu in to le iz umetno oprašenih cvetov. Seme je bilo dobro kaljivo in po prezimitvi je iz dveh plodov semena ostalo nekaj sto rastlinic. Seme sem namreč posejal - podobno kot običajno sejem tudi blusfeldije - v petrijevo posodo na toaletni papir in sejance prezimil na toplem v stanovanju. Diskokaktusi resnično ne prenesejo hladnega prezimovanja, če pa jim ne moremo preskrbeti toplejšega prostora, jih moramo zaščititi pred hladnim prepihom in jih nikar spomladi ne zalijmo prezgodaj. Ideja o vlažni vzgoji je namreč larifari. Diskokaktusi resda rastejo na področjih z večjimi količinami padavin, kar pa še ne pomeni, da potem tam ni pustinje. Posebno občutljivi na vlago so njegovi daljni sorodniki iz daljnih kating; rastejo namreč v izredno sušnih področjih, pa čeprav je tam letnih padavin znatno več kot npr. v Čilu ali Mehiki. Upoštevanje larifarijev me je stalo nekaj sto necepljenih diskokaktusov. Zdaj jih gojim tik pod streho rastlinjaka in jim po gorenjsko delim vodo, pa se mi še vedno spomladi dogaja, da z njimi polnim koš za smeti. Glede substrata se mi še vedno zdi, da je najboljša mešanica prsti tista iz Brazilije. Diskokaktuse sem gojil v raznih prsteh, celo v substratu za orhideje, pa so gnili enako kot v kremencu. Morda je kremenčev pesek s primesmi lapornate ilovke res najboljša rešitev za gojenje diskosov.

Cvetovi diskokaktusov so nekaj posebnega. Nepričakovano se prikažejo iz bele volne in največkrat opazimo le njihove uvele ostanke. Sramežljivo se skrivajo pod belo smetanasto kučmo in na skrivaj pokukajo na plano, tako da moramo pošteno oprezati za njimi, da jih ujamemo pri delu. Ko opazimo vršičke popkov na temenu, se moramo kar pripraviti: naslednji dan bo morda že prepozno. Belina cvetja se zliva z smetanasto prevleko in naredi črnikasta rebra še bolj črna in drobne trne še bolj nevidne. To je Discocactus horstii.

Skica 2. Prerez cveta D. horstii (shematsko)