Informativni center Kaktu.si

Bolezni

(Članek je še v obdelavi)

Splošno o boleznih in zajedalcih

Kaktuse napadajo razni zajedalci in bolezni, poleg tega pa so v tako v naravi kot v kulturi zaradi ekstremnih razmer in živali pogosto poškodovani. V splošnem imajo kaktusi  proti zajedalcem zelo močne obrambne mehanizme, zato so poročila o iztrebljenju kaktusov zaradi živali pretirana. Kaktusi so močno zaščiteni, mehansko z bodicami in kristali v povrhnjici, fiziološko z neprebavljivimi sluznimi celicami in kemijsko z alkaloidi in drugimi močnimi strupi. Kaktusov torej ne morejo ogroziti splošni zajedalci, ampak le specializirane živali, ki so se v tisočletjih  prilagodile na prehranjevanje z eno specifično vrsto kaktusa, npr. košenilka ali nekateri metulji. V kulturi so zajedalci redki, med njimi poznamo le nekaj vrst pršic, koreninskih in volnatih uši, kapar pa napade res zelo neodporne rastline. Glede bolezni  je ravno obratno; v naravi so bolezenski pojavi zelo redki, medtem ko so v kulturi gnilobe zaradi neustrezne vzgoje zelo pogoste.

Dovzetnost za okužbe in naravna odpornost kaktusov

Bolezni so posledica poškodb in fizioloških neravnovesij; bolezen, ponavadi sekundaren napad glivic, se pojavi  zaradi nepravilnosti pri oskrbi rastline. Bistveno vprašanje pri glivičnih obolenjih se ponuja, ali pride najprej do nekroze tkiva zaradi drugih okoliščin, posebno v asimilacijskem in prevodnem tkivu, glivice pa prično delovati na odmrlem tkivu. Menim, da pri večini neepidemičnih obolenj pretirano obtožujemo glivce in bakterije. Pogosto pride do gnitja rastline takrat, ko odpornost rastline zaradi neuravnovešene presnove upade in se prično glivice širiti po neodpornem ali pa že razpadajočem tkivu.

Kaktusi imajo proti glivicam zelo dobro zaščito, po drugi strani pa glivice niso v vsakem trenutku sposobne razviti v rastlini. V rastlino lahko vdrejo le skozi rane, odmrle korenine in skozi odprte reže. Nazoren primer je  zmrznjena rastlina, v kateri je tkivo močno poškodovano zaradi mrazne plazmolize. Zmrznjene rastline na jesenski temperaturi okoli 0-10°C šele čez mesec ali dva zgnijejo zaradi botritisa, ali pa celo ostanejo  neokužene do pomladi, ko se delovanje rastline počasi obnovi!

Pravilna, proti glivicam naperjena oskrba rastlin ne pomeni skladiščenje rastlin v suhem prostoru ali na kakšen drugačen klasičen način gojena rastlina.  Že pri ugotavljanu zimotrdnosti sem zaključil, da je za zdravje rastlin potrebno gojenje enakega tipa, kot so ga rastline vajene v naravi, saj je tako prirejena tudi struktura tkiv in celic. Naj povem drugače: Rastlinam, ki v naravi rastejo tudi pozno jeseni, posebno zimotrdne, pade odpornost, če jih jeseni izsušimo, saj se prezgodaj izčrpajo. Rastline vzdržujejo kondicijo in s tem odpornost, dokler se sokovi v tkivih normalno pretakajo, pa čeprav počasi. Prekinitev izhlapevanja vode iz povrhnjice povzroči tudi mirovanje  sokov, do tega pa pride pri previsoki vlagi, izsušitvi rastline ali hiranja rastline zaradi odmrtih korenin.

Glivična obolenja

Kasneje bomo videli, da glivice za rast potrebujejo predvsem hrano, vlago in ugodno temperaturo. S hranili so kaktusi slabo preskrbljeni, vendar za nekatere glivice dovolj, posebno asimilacijsko in prevodno tkovo, kjer se aktivno vrši pridelava in prenos asimilatov. Kaktusi vsebujejo sorazmerno širok spekter toksičnih snovi, ki glivicam zavirajo rast. Pomemben mehanizem pri zaviranju rasti glivic je očitno kislost tkiva kaktusov zaradi nastajanja jabolčne kisline v njihovi presnovi, zaradi česar se kislost sokov v rastlini ponoči spusti celo do pH 3.

Rast glivic ne zavira kislost, ampak prisotnost neioniziranih organskih kislin, katere so za mikroorganizme v  nizkih koncentracijah  pri tej kislosti zelo toksične. Mikroorganizme ne ubija kislost okolja, ampak prisotnost majhne količine nedisociirane kisline, npr citronske, jabolčne ali ocetne, katera sama po sebi ne bi povzročila take kislosti. Pri višjem pH so te kisline disociirane in v enakih količinah mikroorganizmom neškodljive.

Kaktusi rastejo v okolju, kjer je nihanje temperature in vlage stalno visoko in se presnova prekine le v sušnih obdobjih, ko so tudi pogoji za razvoj glivic popolnoma neugodni. V poletnih mesecih je kljub mirovanju rastline temperatura previsoka in vlaga prenizka za rast glivic, v zimskih mesecih pa rastlina vedno minimalno presnavlja. 

Vdor glivic v rastlino - infekcija

Do epidemičnih okužb z glivicami prihaja zelo redko. Največkrat opazimo glivične napade na posameznih rastlinah, ki so poškodovane ali obolele že dalj časa, v zdravih rastlinah pa se patogene gljive razmnožijo po neugodnih temperaturnih, vodnih in drugih šokih. Seveda vse skupaj ni tako enostavno. Glivice ali trosi glivic so v okolici vedno prisotne, saj so naravni prebivalce prsti. Izvor spor so lahko obolele rastline ali neodstranjene mumije kaktusov v bližini, ali pa dotok svežih spor iz sadovnjakov in travnikov. Okužena je lahko tudi prst, v katero sadimo rastline, vendar so vse te glivice v zemlji doma in so tam morda celo potrebne. Do hudih okužb lahko pride avgusta, ko je v rastlinjaku vroče,  v naravi pa se pojavi polno spor raznih glivic, ki jih voda in veter razširjata po okolici. Prepih skozi špranje v kritini  ali skozi lopute in druge odprtine rastlinjaka prinaša hladen vlažen jesenski zrak z obilico patogenih spor.

Kaktusi sicer dobro prenašajo mraz ali vlago, vendar postanejo v vlažnem in hladnem jesenskem vremenu neodporni, posebno če imajo še mokre korenine. V jeseni leta '93 sem opazoval okužbe zdravih rastlin z raznimi glivicami. Od konca avgusta pa do srede januarja je bilo neprestano deževno in sorazmerno toplo vreme, torej idealno za razvoj glivic. V vseh primerih je prišlo do sekundarnih okužb rastlin, ki so bile predhodno fiziološko neuravnovešene ali fizično poškodovane zaradi predolge moče korenin. V zaprtem, ogrevanem rastlinjaku je bila vlažnost prenizka za razvoj plesni, zato je zgnilo le nekaj starih že davno obolelih primerkov. V hladnem rastlinjaku je bila vlažnost sicer zelo visoka (nihala je med 80 in 95%), vendar so rastline ostale v kondiciji zaradi naravnega nihanja klime in je prišlo le do zamrznitev, do okužb pa ne. Največ obolelih rastlin sem našel v preddverju, kjer je temperatura sorazmerno malo nihala, vlaga pa je bila stalno visoka. Poleg tega je hladen prepih prinašal spore iz narave in v tem prostoru sem našel neobičajno obolele rastline iz rodov Gymnocalycium, Submatucana in Trichocereus, ki pa niso imeli črnih, ampak rdeče pege.  Pege so očitno fiziološke poškodbe zaradi neugodnega hladnega in vlažnega prepiha, saj analitika  ni pokazala nobenih glivic v podkožnih plasteh rastlin.

Spore vzkalijo le v ugodnih okoliščinah; za rast potrebujejo predvsem dovolj vlage, pravo temperaturo in hranilo brez  toksičnih snovi. Rastline se branijo pred vdorom gliv z vsemi možnimi mehanizmi, če pa naravna odpornost upade, pa se glivice razmnožijo tudi znotraj tkiva.  Celice rastline odmro, ko hife s posebnimi cevastimi havstoriji izčrpajo njihovo vsebino, lahko pa tudi zaradi prisotnosti strupov, ki jih izločajo nekatere glive.

Vrste glivic

Glivice so zelo raznoliki organizmi. Nas zanimajo predvsem patogene vrste, ki neposredno napadajo kaktuse ali kako drugače povzročajo težave pri gojenju. Največ skrbi nam povzročajo glivice fuzarija in fitija, ki povzročajo padavico sejancev ter gnilobne glivice fitoftora in botritis, pepelasta plesen, ki precej agresivno napadata vse vrste rastlin. Fuzarij in botritis sta sorodna zelo razširjenim penicilijem, aspergilom in sadni moniliji, ki povzroča gnilobo jabolk. Fitij in fitoftora sta sorodna parazitski peronospori, ki okuži rastline skozi reže v povrhnjici, se razraste v presnovnem tkivu in z havstoriji izsrka vsebino najbližjih celic.

Potrebe glivic

Količina vode se v raznih plasteh prsti stalno spreminja odvisno od sestave prsti, padavin in količine rastlinja na površini. Običajne prsti vsebujejo 30-50% zračnih prostorov oz. rež med delci prsti in toliko vode substrat tudi lahko sprejme. V humusnih in glinenih delcih prsti je precej adsorbirane vode, čeprav je prst na videz  že precej izsušena. Voda v prsti vsebuje obilo raztopljenih hranilnih snovi, ki so le na ta način hrana rastlinam. V prsteh z dobro drenažo je zračenje izdatno tudi v globjih plasteh. Pri dolgotrajnem nasičenju prsti z vodo pride do stalne odsotnosti kisika, kar povzroči bistvene spremembe bioloških lastnosti prsti.

Mikroorganizmi v prsteh niso enakomerno raztreseni ali pri adsorbciji vode prosto gibljivi v vodi, ampak se nahajajo v obliki manjših kolonij na površini organskih (humusnih) hranilnih delcev substrata in v bližini rastlinskih korenin. V globjih plastejh prsti je količina mikroorganizmov manjša. V neugodnih razmerah se mikroorganizmi, posebno glivice, nahajajo v obliki spor.  V ugodnih razmerah spore vzkalijo in glivice se v kratkem času razmnožijo na površini delcev z dovolj hranil v manjše kolonije. Na sliki vidimo položaj  glivičnih kolonij na delcih kremena (beli delci) in ilovice (temnejši delci).

Kot sem že omenil, je rast glivic odvisna od količine vlage v okolici. Količini vlage v mikroprostorih imenujemo aktivnost vode.  Za uspešno rast glivic mora biti aktivnost vode v substratu vsaj 0,8, sicer se rast glivic ustavi, nakar se prično tvoriti spore. Glive sicer najbolje rastejo pri aktivnosti vode 0,95-0,99, vendar osmofilne glive uspevajo tudi pri nižji  aktivnosti vode.  Na diagramu si lahko ogledamo rast osmofilnih glivic pri raznih relativnih vlagah v substratu. (Diagram povzet po Brocku, Biology of microorganisms).

Za kaljenje glivičnih spor in rast hif je potrebna visoka vlaga, ugodna temperatura in ustrezna hranila. Zunanji pogoji za napad glivic so torej: prisotnost spor, torej okužba, ugodna temperatura in visoka zračna vlaga.  Zdi se, da je temperatura ni najbolj pomemben faktor, saj pač glivice pri nižjih ali višjih temperaturah počasneje rastejo.

Zdi se, da je idealna temperatura rasti nekaterih patogenih gljiv za vsako vrsto različna, vendar splošna mikologija govori drugače. V praksi ugotavljamo, da se gnilobe  in pepelasta plesni širijo pri 25°C,  fitoftora pri 15-20°C, fuzarij pa pri višji temperaturi,  najpogosteje nad 32°C.  Dejstvo je, da te glivice pri drugih temperaturah prav tako rastejo, a počasneje, zato jih opazimo le pri masovnih okužbah. Epidemična obolenja so posledica idealnega razmerja med vsemi faktorji, ki pogojujejo rast glivic, ki v teh pogojih rastejo hitreje in preveč agresivno, da bi jih zadržala obrambna sposobnost rastline.

S hranili so kaktusi slabo založeni, vendar imajo tudi glivice različne potrebe.

Zrak v medceličnih prostorih rastline je skoraj vedno nasičen z vlago, zato je znotraj tkiva ta pogoj vedno izpolnjen. 

Vzemimo za primer popolnoma zdravo rastlino, ki v tkivu ne vsebuje nobenih mirujočih  glivičnih spor. Dokler rastlina bujno raste, ni skoraj nobene možnosti za vdor gliv v tkivo.

Notranja tkiva zdravih rastlin so vselej popolnoma sterilna. To pomeni, da v nobenem tkivu pod povrhnico ni nobenega tujega organizma - bakterije, glivice, virusa ali zajedalca,  ki  se je sposoben razmnoževati. Kaktuse napadajo večinoma glivice, ki so predvsem gniloživke; razmnožujejo se le na odmrlem tkivu. To pomeni, da se glivice razmnožijo le v tkivu, ki že razpada zaradi nekroze zaradi plazmolize odmrlih celic.  Take primere sem opazoval pri epidermalnih poškodbah vseh vrst in v primerih, ko je zaradi temperaturnih in vodnih šokov odmiralo asimilacijsko tkivo, nakar je prišlo do rasti glivic. V odmirajočem asimilacijskem tkivu in prevodnem snopju (le v starih traheidah v ksilemu, ne pa tudi v sitastih ceveh) nekega vegetativno poškodovanega melonarja sem našel  drobna rdečkasta zrna velikosti kloroplastov, ki ta tkiva obarvajo rdeče. Kaktusarji v primeru takšne oblike bolezni določimo fuzarij. Zanimivo v tem primeru je to, da  se domnevna okužba ni takoj razširila na ostala tkiva,  čeprav je rastlina pri rezu poškodovana. Dele obolelega tkiva sem sterilno nanesel na  hranilno podalgo (Sabouraud agar ), vendar se po enem tednu ni razvila nobena plesen ali glivica. Enako se je zgodilo z počrnelim podkožjem Trichocereus pachanoi.  Očitno se odmrlo tkivo nekaterih vrst obarva rjastordeče ali črno, poleg vegetativnih poškodb pa je lahko vzrok  tudi primarni napad glivic fuzarija ali morda celo navadne peronospore in fitija, vendar se razvoj plesni na odpornih rastlinah ustavi, ostanejo pa rdeče ali rjave pege.

Preprečevanje bolezni

Najboljši ukrep proti obolenjem je preprečevanje okužb rastlin v času, ko se te glivice najhitreje razširjajo, torej jeseni. Rastline škropimo z raznimi kemijskimi pripravki - fungicidi, ki preprečujejo kaljenje konidijev in rast hif. Najboljša obramba proti glivicam pa je vsekakor pravilna oskrba rastlin, saj se v vlažnih jesenskih mesecih okužbam s sporami enostavno ne moremo izogniti, škropljenje z fungicidi pa v tem času samo povečuje vlažnost in odnaša spore neposredno v žepe rastlin (v areole in stiščišča reber).