Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Ohranitev vode

Sukulenca

Sukulenca, ali po domače sočnost, je izraz, ki označuje sposobnost nekaterih rastlin­,  da lahko shranijo večje količine vode v tkivu. Natančna razmejitev sukulentnosti ni natančno določena, saj lahko med sukulentne rastline štejemo mnogo rastlin iz števlnih družin.  Nekatere vodne rastline z mesnatimi listi ali stebli z več kot 90% vode v tkivih pri večji izgubi vode odmrejo, torej jih klub visoki vsebnosti vode ne moremo šteti med sočnice. Pomembna razli­ka med običajno sočno rastlino in pravo sukulento je v sposobnosti ohranjanja vode v tkivu skozi dolga sušna obdobja. Sukulente lahko izruvamo iz zemlje in pustimo izsušene dneve ali celo leta dolgo brez fatalnih posledic; celo brez korenin lahko ohranijo zdravo telo in so ponovno sposobne za rast. Kaktusi nimajo posebnih organov za skladiščenje vode in vzdržujejo sočnost tkiva  s kopičenjem vode v celicah.

Transpiracija - glavna gonilna sila presnove

Ko se prično proti večeru reže odpirati, se izhlapevanje neizogibno poveča. Voda izhlapi iz zunanjih sten klorenhimskih celic in mejnih celic ob porah v povrhnici. Medcelični  prostori v tkivu so zasičeni z vodno paro, zunanji zrak pa ima običajno občutno nižjo vlažnost, kar povzroči izhlapevanje vode v ozračje. To gibanje pare je glavno gonilo pri preta­kanju sokov v tkivu, saj tekočina vedno teži proti nižjem pritis­ku v bolj izsušenem delu tkiva. Razlika koncentracije ogljikovega dioksida v tkivu in v zraku povzroči podobno difuzijo, vendar je jakost pretoka plina iz zraka v tkivo odvisna od razmerja med hitrostjo difuzije raz­topljenega plina v celicah in v zraku, ne le od koncentracije CO2. Molekule ogljikovega dioksida so namreč težje od molekul vode in zraka in pri zapiran­ju rež pride do pojava, da se prejemanje ogljikovega dioksida počasneje zmanjšuje kot izhlapevanje vode. Reže torej kontrolirajo izhlapevanje vode v večji meri kot izmenjavo CO2 in s tem tudi fotosintezo, ki se pri pomanjkanju ogljikovega dioksida ustavi. To pomaga kaktu­som ohranjati večje količine vode v tkivu brez prekinitve foto­sinteze skozi daljše periode. Reže kaktusov se odpirajo le ponoči, ko je razmerje med relativno vlago v tkivu in zunanjo zračno vlago najmanjše in je zaradi tega izhlapevanje vode iz tkiva minimalno. V naravi se prično stome odpirati že pred mra­kom, proti jutru pa se postopoma zapirajo, vendar se ob sončnem vzhodu za nekaj ur delno odpro. To je baje značilno za vse rast­line z C-3 presnovo, vendar pojav ni natančno razložen.

Do sedaj sem govoril le o nizkih temperaturah in sedaj bi lahko rekli, da kaktusi bujno rastejo le pri nizkih nočnih temperatu­rah. Dejansko lahko z minimalnim doziranjem vode in primerno količino svetlobe prisilimo kaktuse, da bujno rastejo pri sorazmerno nizki temperaturi, posebno v pozni jeseni. Kljub temu moramo upoštevati dejstvo, da podnevi potekajo drugi, prav tako pomembni procesi, predvsem fotosinteza sladkorja, ki optimalno deluje pri temperaturi okoli 40°C. Zaključek je tak, da večina kaktusov optimalno uspeva pri nočnih temperaturah okoli 10-15°C, podnevi pri 30-40°C, pri optimalni osvetlitvi (brez zaviralnega dela UV spektra) in čimnižji relativni zračni vlagi.

KC presnova je torej prilagoditvena posledica kaktusov in drugih rastlin s podobno presnovo, ki omogoča preživetje teh rastlin z minimalno izgubo vode v področjih z stalnim pomanjkanjem padavin. Ko se rezervna količina vode v tkivu manjša, se KC presnova nemoteno vrši dalje, dokler ni rastlina popolnoma dehidrirana. V kulturi so razmere  drugačne. Vode je vedno na pretek, saj jo doziramo sami. Rast je bolj odvisna od temperature, vlage in svetlobe, ki v naravi niso omejevalni faktor, v kulturi pa so bistvenega pomena. V naravi je pomembno, da rastline ne izgube preveč vode pri transpiraciji, kar omogoča KC presnova. Zdi se mi, da je v kulturi močan omejevalni faktor nizka stopnja transpiracije. Izhlapevanje vode skozi povrhnjico je odvisno od odprtosti rež in relativne vlage zunaj rastline. Nad 20°C se transpiracija zaradi višje temperature ne povečuje, ampak je zaradi zapiranja rež odvisna le še od zunanje relativne vlage. Pogosto sem opazoval nenavaden pojav, da so v vroči klimi rastlinjaka kaktusi le vegetirali, medtem ko so zunaj na vročem soncu, stalno mokri,  pri nižjih temperaturah in na prepihu bujno rastli.

Lahko bi rekli, da nočna rosa (ki nastaja pri 100% vlažnosti) na poseben način deluje na kaktuse, saj se izhlapevanje iz tkiva prekine! Pri visoki vlagi se srkanje vode skozi korenine torej ustavlja, saj ni gonilne sile za pretok sokov. Transpiracija je sicer vedno pozitivna, vendar je zaradi zaprtih stom kljub poldnevni visoki temperaturi in nizki vlažnosti precej nižja kot ponoči.

Voda - ključ preživetja kaktusov

V svojem okolju prejmejo kaktusi največ vode v hladnih obdobjih, torej jeseni in pozimi. Kljub manjšim količinam padavin v tem času se zaradi nizkih temperatur vlaga v zemlji obdrži dalj kot v vročih obdobjih z več padavinami. Seveda to vpliva tudi na odpi­ranje rež in s tem tudi na ostale procese, zato v naravi kaktusi v teh razmerah rastejo bolj intenzivno kot v vročih poletnih mesecih, ko se presnova zaradi zapiranja stom kljub obilnega dežja zmanjšuje. To pravilo seveda ne velja za vse kaktuse, saj so razmere na rastiščih kaktusov zelo raznolike, vseeno pa opazu­jem podobno intenzivno rast kaktusov v kulturi s podobnimi okoliščinami. Podobne razmere so merjene ravno v zelo suhi puščavi Sonori, kjer je večina dežja v letih meritev padla ravno jeseni in pozimi. Vreme v naravi je enako nepredvidljivo kot pri nas. Poprečja sicer kažejo večino padavin poleti, vendar se najhujši nalivi pojavijo izven poprečja ravno v jeseni in zgodaj spomladi in tako v zemlji ostane večja količina vode skozi daljše sušno obdobje.

Kaktusi vsebujejo 90-94% vode, kadar so popolnoma rehidrirani. Pri izgubljanju vode skozi dolga sušna obdobja lahko izgubijo toliko vode, da je ostane v rastlini le 20%. Nesukulentne rastline odmrejo že pri polovični izgubi vode. Popolnoma izsušeni kaktusi v nekaj po dežju dneh nadomestijo izgubljeno vodo. Zemlja se dovolj navlaži že po 7 mm dežja, to je pri 7 l vode na m2 površine. Sposobnost  hitrega vpijanja vode je posledica nastanka drobnih srkalnih korenin povsod  na videz olesenelih površinah starih korenin. Stare korenine so prevlečene z skorjo potemnelega tankega ličja, pod katerim se skrivajo latentni vršički lasastih srkalnih korenin, ki se ob dežju skoraj brez delitve celic prikažejo skozi ličje. Tako se lahko sposobnost srkanja vode v zgornjem nivoju korenin poveča neverjetno hitro. Vlažost zemlje poveča tudi količino sokov v vseh koreninah, zaradi česar se poveča sposobnost pretakanja  skozi koreninske žile. Ko se prične zemlja sušiti, se korenine prično krčiti, pretok sokov se zmanjša. vodne koreninice počasi odmrejo in rastlina se prične pripravljati na sušno obdobje. Pretok sokov iz korenin ne poteka po dolgih stebelnih žilah kot npr. pri drevesih, ampak se razveja do vseh delov tkiva zaradi bolj kompleksne sestave stebla kaktusov. Zaradi kompaktne povrhnjice se voda pretaka skozi medcelične zračne prostore v obliki pare. Za rehidracijo skrbijo tudi hidrofilne sluzne celice, ki privabljajo vodo kot vileda krpa. Zanimiv je prikaz izsuševanja 35 cm visokega F. acanthodesa po dežju.

Diagram 1.

Po dežju naraste voda v telesu zelo hitro!

 

Za razumevanje dogajanj pri rasti kaktusov moramo upoštevati nekaj osnovnih fizikalnih zakonov narave. Glavne gonilne sile pri presnovi rastlin so gibalne lastnosti vode. Voda vedno teži k najmanjši energiji: navzdol zaradi gravitacije, proti manjšem pritisku zaradi fizikalnih sil (hidrostatski pritisk) in proti manjši koncentraciji raztopljenih soli zaradi kemijskega potenciala (osmotski pritisk). Vodni  potencial je seštevek hidrostatskega in osmotskega pritiska v celici, zmanjšan za silo gravitacije. Gibalna sila vode je v zdravih rastlinah vedno usmejena navzgor. Voda zaradi visokega pritiska v celicah povrhnice sili skozi reže navzven (izhlapevanje, transpiracija), zaradi česar se v teh celicah poveča koncentracija soli in zmanjša pritisk vode na notranje plasti celic. Spremeba povzroči gibanje sokov iz sosednjih tkiv rastline proti povrhnici, proti tej sili pa deluje le sila težnosti.

Poglejmo te procese bolj natančno. Če hočemo razložiti sile, ki krmilijo vodni potencial, ne smemo gledati rastlino kot celoto. Te sile ne delujejo le na celičnem nivoju, ampak so prisotne na mejah membran vsakega delca. Membrane celic in organov v celici so prepustne za vodo in različne delce. Gravitacijska sila je vedno enaka, odstopa minimalne glede na geografski položaj. Kemijske sile nastopajo na prepustnih membranah, ki razmejujejo dve raztopini različnih koncentracij.  Voda prehaja iz raztopine z nižjo koncentracijo v bolj koncentrirano raztopino, prav tako pa ioni v raztopini težijo k enaki koncentraciji na obeh straneh membrane in prehajajo čez membrano glede na propustnost membrane.  Na steni membrane nastaja visok osmotski pritisk, ki relativno hitro poganja snovi po steblu. Na celičnem nivoju je hitrost prenosa nekaj mm/uro sicer visoka, na nivoju rastline pa majhna, zato lahko tu govorimo le o medcelični izmenjavi snovi. Posledica kemijskih sil je torej difuzija snovi v smeri nižjih koncentracij raztopine.

Vpijanje je posledica kapilarnih sil in prejemanja vode v tkiva, ki povečujejo volumen. Iz tega lahko zaključimo, da je v celicah spodnjega dela stebrasih sukulentnih rastlin dosti večji pritisk vode na celične stene kot v vrhnjem delu. Nekje sem zasledil podatek, da v nekaterih sukulentnih rastlinah ta pritisk doseže neverjetnih 200 atmosfer, vendar na žalost ni bilo navedeno, pri katerih vrstah so bili ti pritiski merjeni.

Struktura celičnih sten je odvisna od vrste celic oz. namembnosti tkiva. Prepuščanje snovi je odvisno od te strukture; periferne celice imajo takšno strukturo, da prepuščajo le vodo in majhne molekule, saj je gibanje vode iz vlažne prsti v korenine možno le pri visokih koncentracijah soli v koreninah. Osmotski pritisk je premosorazmeren koncentraciji in znaša za 1 molarno raztopino soli pri 20oC 24 atmosfer. Poprečno tkivo zdravih kaktusov z dosti soli in drugih snovi ima osmotski pritisk v tkivu približno 5 atmosfer.

Vodni potencial je izračunljiv in se ravna po naslednji enačbi:

VP = Ph - Po + ňgh

VP - vodni potencial

Ph - hidrostatski pritisk v celicah

Po - osmotski pritisk

gh - vpliv težnosti; - gostota vode, g - težni pospešek,

     h -višina rastline

Hidrostatski pritisk v sukulentnih celicah se z izsuševanjem znižuje proti 0 in takrat postaja tkivo mehko. Vodni potencial je takrat negativen, korenine pa lahko srkajo vodo iz vlažne prsti le takrat, kadar je vodni potencial v prsti višji kot v tkivu rastline. Torej je za pretok vode bolj pomembno razmerje med vodnim potencialom v tkivu in v zemlji kot pa absolutna količina vlage v zemlji. Ko pride do dolgotrajnega stanja, ko je vodni potencial v tkivu in v zemlji enak, se pretok vode ustavi in korenine prično odmirati. To se v naravi sicer zgodi redko, v kulturi pa je to najpogostejši vzrok za propad ali obolevanje rastlin.

V nivoju prsti, kjer se prične pas korenin, katere srkajo vodo, naraste vodni potencial šele pri dežju nad 7 mm /m2 (7 l/m2) do take mere, da lahko izsušeni kaktusi črpajo vodo. Zalivanje večjih rastlin pod 7 l/m2 je torej neučinkovito, sploh pa v suhih in dobro prezračenih vročih rastlinjakih, kjer ta vlaga hitro izhla­pi. Zalivanje nad 10 l/m2 je količina, kjer vodni potencial naraste do meje, ko so kaktusi to vodo sposobni črpati. Pri zalivanju moramo paziti bolj na pogostost kot pa na količino vode, dokler je ta v nekih normalnih mejah. Ko rastlina prejme dovolj vode, mora biti vodni potencial v prsti nižji; če na koreninah dalj časa ostane vlažna prst, korenine občutljivejših rastlin odmrejo. Zalivajmo torej res le takrat, ko se prst te­meljito izsuši. Kljub izsušitvi prsti pa se presnovne funkcije v tkivu zaradi skladiščene vode ne prekinejo kmalu. Izguba vode pri transpiraciji je zaradi posebnega  režima odpiranja rež in majhne površine povrhnice napram veliki količini tkiva majhna. Večji kaktusi lahko v veliki vročini in suši rastejo po zadnjem dežju še slaba dva meseca.

Naslednji diagram prikazuje vodni potencial (MPa) v prsti  v globini 10 cm na rastišču Ferocactusa acanthodesa.

Hitrost transpiracije je neposredno povezana s temperaturo, zato je pri višjih temperaturah do neke meje potreba po vodi seveda večja. V kulturi je zato možna intenzivna vzgoja kaktusov pri visoki temperaturi, ki pa pripelje do napihnjenosti telesa. Počasi rastoče rastline v hladnejši in bolj suhi klimi imajo lahko kljub manjšem obžarčenju naraven izgled in enako dolge in goste bodice kot v naravi, vendar potrebujejo bistveno manj vode. Seveda rastline v kulturi silimo k hitrejši rasti, zato se nara­ven izgled rastlin izgubi.

Potrebo po vodi oz hitrost rasti posameznih rastlin ni možno predpostaviti, saj je to odvisno od lokalne klime v domovini kaktusov. Količine padavin so v naravi različno razporejene, vendar na večini terenov tudi v hladni sezoni pade nekaj dežja, sredi poletja pa je suša. Izkušnje dejansko kažejo, da po polet­nih zalivanjih odmre v kulturi več rastlin kot po zalivanju v sredini oktobra. Pomladanski lepi dnevi nas lahko krepko prevara­jo, saj je včasih poprečje temperatur v rastlinjaku enako oktobra in maja. Zato mora biti spomladansko zalivanje kaktusov z slabo razvitimi ali obolelimi koreninami posebno previdno in poredko. Posebno poglavje so občutljive vrste iz toplih brazilskih sušnih področij, ki prekinejo rast v zgodnji jeseni in jih jeseni ne smemo zalivati, medtem ko moramo južnobrazilske in paragvajske Notocactuse in Fraileje rahlo nekajkrat zaliti celo pozimi.

Z izsuševanjem se telo kaktusov krči, rebra se približajo eden k drugemu, gostota trnja se poveča in površina se delno zasenči. Rastlina izgubi največ vode iz skorje pod klorenhinsko plastjo, kjer je tkivo sestavljeno iz velikih vodnih celic. To tkivo pri izsuševanju izgubi kar do štirikrat več vode kot povrhnica z klorofilno plastjo. Izjema so le nekatere opuncije, ki izgubijo največ vode iz stržena.

Zaradi presnove in voščene prevleke izgubijo kaktusi 10-400x manj vode kot druge zelnate rastline! Tudi pri zadostni količini vode je poraba oz. pretok vode minimalen (pod 3 mm/s) zaradi manjše količine stom (50/mm2, medtem ko  imajo običajne C3 rastline 200 stom/mm2. Logično bi bilo, da je zaradi tega manjše tudi preje­manje CO2, vendar je zaradi manjše prevodnosti raztopljenega CO2 v vodi razmerje neproporcionalno. Za presnovo enega grama CO2 se izgubi le 80-100 g vode, kar je sorazmerno malo napram C3 rastli­nam, ki za 1 g prejetega CO2 izgubijo skoraj pol kilograma vode. Glede izrabe padavi se je izkazalo, da kaktusi izkoristijo oz. izparijo približno petino celotne količine letnih padavin, kar seveda spet variira odvisno od vrste in rastišča.

Če poskušamo meritve, opravljene na rastlinah v naravi in v laboratorijih, prilagoditi našim razmeram v rastlinjaku, lahko poskušamo iz krivulj  razumeti, zakaj v nekaterih momentih rastline bujno rastejo, v drugih pa le borno vegetirajo ali celo odmirajo. Vsi presnovni procesi so v glavnem povezani z razmerjem  med svetlobo, temperaturo in vlago. Substrat, hranila in sestava sokov so drugotnega pomena, čeprav so lahko tudi omejevalni faktor rasti. Glede na dejstvo, da so stome kaktusov odprte le ponoči, poskušajmo  razložiti, kako potekajo presnovni mehanizmi v rastlini.

Hitrost rasti je odvisna pretežno od pretakanja vode iz substrata preko korenin v tkivo in nato preko povrhnjice v zrak. Pri večjem pretoku je hitrejša tudi izmenjava vseh raztopljenih substanc. Pretok vodne pare skozi medcelične prostore je odvisen od razlike koncentracije vode v zraku okoli rastline in količine vodne pare v tkivu. Vemo, da je absolutna količina vode v nasičenem vlažnem zraku odvisna od temperature. Kolikor višja je temperatura, toliko več vode lahko zrak sprejme. Lokalna relativna vlaga čez dan niha glede na temperaturo, absolutna pa se bistveno ne spreminja razen pri hitrih spremembah vremena.  Znotraj tkiva, kjer je mikroklima v medceličnih prostorih omejena, je zrak skoraj zasičen z vlago ne glede na temperaturo tkiva, medtem ko zunaj rastline relativna vlaga niha glede na trenutno temperaturo, količine padavin, gostoto vegetacije in druge meteorološke procese. Pretok pare v tkivu se ravna po sledeči formuli:

Jv = Tv * ( Ct - Cz)

ali z besedami:

Pretok pare (Jv) je enak produktu transpiracije oz. odprtosti stom (Tv) in razlike med  vlago v tkivu (Ct) in v zraku (Cz). Če si zamislimo transpiracijo pri konstantni odprstosti stom, bomo ugotovili, da pri padanju  temperature stopnja transpiracije pada. To pomeni, da se pri padanju temperature proti večeru kljub odpiranju stom izhlapevanje vode iz tkiva zmanjšuje. Poglejmo si ta razmerja procentualno pri F. acanthodes pri raznih temperaturah.

Izsuševanje stebla

Sočnost stebla se ohranja zaradi nočnega odpiranja rež, ki os­tanejo stalno zaprte šele po mesec in pol trajajoči suši. Ko os­tanejo reže stalno zaprte, se presnova še vedno vrši zaradi zalog ogljikovega dioksida, ki nastaja pri notranjem dihanju. Presnovi lahko sledimo z merjenjem kislosti tkiva, ki v sušni dobi le malce niha, po dežju pa se nihanje pH zaradi sočasnega odpiranja rež močno poveča. Vodni potencial v rastlini v suši pade pod -1 MPa, ko se tudi reže zapro, po dežju pa naraste na -0.5 MPa. Najdaljše trajanje presnove v suši so izmerili z merjenjem nočne akumulacije malatov pri opunciji bigelowii (Szarek, Ting). Rast­lini so odrezali koreine in jo zaščitili pred padavinami. Po treh letih se je  nihanje kislosti tkiva znižalo le za 20%, čeprav je vodni potencial v sočnem tkivu padel pod -1.3 MPa. Večina spodn­jih brstov se je posušila in odpadla, ker so mlajši zgornji brsti izčrpali spodnji del rastline. Odpadanje spodnjih lopat dokazuje, da se v pomanjkanju vode najprej izčrpa staro tkivo, kar se pogosto dogaja Notocactusom, pa tudi drugim kaktusom v kulturi.

Visoke temperature

Kaktusi se čez dan na vročem soncu ogrejejo tudi do 15oC nad temperaturo zraka. Stome na površini kaktusov so čez dan zaprte, tako da je ohlajevanje povrhnice zaradi izparevanja vode minimal­no. Kaktusi so sposobni preživeti zelo visoke temperature, kjer vsaka druga rastlina odmre zaradi koagulacije proteinov in zaradi drugih tkivnih poškodb. Odpornost tkiva na vročino je neprimerno večja kot pri vseh ostalih sukulentnih rastlinah, ki redkokatere prenesejo kaj več kot 50oC, s tem da se žilavost pri rasti v vedno bolj ogretem prostoru veča še hitreje kot pri mraznem utrjevanju. S poskusi je izmerjena za več kot 3oC povišana toler­anca tkiva na vsakih 10oC povišane dnevne in nočne temperature okolja. Zmanjšanje življenske sposobnosti celic pri mejni temper­aturi je merjeno z obema metodama, prevajanjem nevtral rdečega barvila v tkivu in analizami nočne akumulacije presnovnih kislin in obe metodi sta pokazali enake rezultate. Tako se je izkazalo, da utrjeni Sonorski Ferocactus covillei in wislizenii prenesejo celih 69oC pri rasti na 55/45oC, preden se prične pojavljati zmanjševanje življenske sposobnosti tkiva. Prav tako se povečuje toleranca do visokih temperatur tudi pri sejancih in v koreninah, čeprav so korenine dosti bolj občutljive kot zgornji del rast­line. Temperatura prsti ponekod v puščavah naraste celo preko 80oC in v najbolj vročih predelih sejanci bolj občutljivih rast­lin lahko odmrejo, kor npr. sejanec Ferocactusa acanthodes, ki prenaša dnevno temperaturo do 65oC, odrastle rastline pa stopinjo ali dve več. V vročih tleh ni korenin v zgornji plasti zemlje.

V naravi so taki primeri in  poškodbe zaradi pregretja rastlin zelo redke. V rastlinjakih se v juliju in avgustu temperatura dvigne tudi na 54oC, vendar sem opazil vročinske pogine le pri jedrih čilskih rastlinah po daljšem deževju, nastanejo pa verjet­no bolj zaradi pregretja korenin kot pa tkiva v steblu rastlin.

Pri pregretju tkiva pride do aglutinacije proteinov, celične stene postanejo luknjičave, notranji deli celic pa razpadejo. Snovi, ki povečajo žilavost tkiva kaktusov, niso znane. Posebna struktura proteinov verjetno skrbi za preživetje tkiva, struktura  celičnih sten se verjetno spreminja glede na zunanje temperaturne okoliščine.

ZAKLJUČEK

Sedaj, ko približno poznamo vse faktorje, ki vplivajo na rast .... nedokončano.

 

.

 

 

Nadaljevanje

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.