Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Lophophora williamsii (pejotl, božanski kaktus)

Splošno o pejotlu

Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Družina: Cactaceae (kaktusovke)
Rod: Lophophora
Vrtsta: Lophophora williamsii (Lem.) J. Coult.
Lophophora williamsii, peyotl (pejotl)

Pejotl (peyotl) je domače ime za kaktus Lophophora williamsii (Lem.) J. Coult. Spada v družino Cactaceae. Beseda pejotl izvira iz jezika domorodcev skupine Nahuatl.

Lophophora williamsii je kaktus, ki raste od srednje Mehike do jugozahodnega Teksasa. V naravi je Lophophora williamsii po CITES konvenciji strogo zaščitena rastlina (I. razred).

Pejotl je povezan z religijo domorodcev in spada v skupino več vrst kaktusov, ki poleg uporabe v domačem zdravilstvu in magiji predstavljajo božanstvo. Uporabljajo ga indijanci plemena Vičoli in pripadniki nekaterih drugih plemen pri svojih verskih obredih.

Druga imena

Peyotl (pejotl), challote, mescal, hikori, hikuli, huatari, seni, wokowi, waname, tuna de tierra, raiz diabolica...

Opis rastline

Lophophora williamsii je majhna ploska rastlina s premerom do 15 cm, večinoma solitarna, pogosto pa se razraste v skupino z več glavami. V zemlji ima zadebeljen koren, v katerem shranjuje del vode. Povrhnjica rastline je temnozelena z rahlim sivkastim poprhom. Rebra so sploščena, le nakazana, večinoma jih je 5 do 8. Areole so majhne in redko razporejene, brez bodic, s staranjem tvorijo cofe trihomov. Cvet je rdeč do rožnat, redkeje bel. Plodovi so rdeče jagode, ki vsebujejo do nekaj deset semen. Lophophora williamsii je večinoma samoplodna rastlina. Raste zelo počasi. Do dobe cvetenja potrebuje vsaj pet let, do odrastle velikosti lahko traja deset ali več let. KaktusV kulturi lahko raste hitreje in cveti že v tretjem letu starosti. Rastlini pri preživetju v suhih področjih pomaga CAM metabolizem.

Kaktus Lophophora williamsii je v času evolucije popolnima izgubil bodice in je tako verjetno na vrhu razvojne lestvice kaktusov. Od najbližjega sorodnika Lophophora echinata se loči po temnejši povrhnjici in rožnatem cvetu. Lophophora echinata ima svetlozeleno povrhnjico s sivkastim poprhom in bele ali rumenkaste cvetove. Lophophora echinata vsebuje zelo alkaloidov, meskalina pa skoraj nič.

Slika desno: Lophophora echinata

Razširjenost

Pejotl raste v srednji Mehiki in jugozahodnem Teksasu. Najbolj je razširjen v Mehiških pokrajinah Chihuahua, Tamaulipas in San Luis potosi.

Lophophora williamsii raste v apnenčastih tleh v polpuščavah in puščavah med nizkim grmičevjem. Rastline na teksaškem področju zdržijo nizke nočne temperature do -10st.Celzija, v nižjih predelih mehiškega Tamaulipasa pa rastejo v bolj blagi klimi.

Alkaloidi

MeskalinZaščito pred živalmi pejotlu dajejo strupeni alkaloidi iz skupine meskalinov, ki delujejo kot psihoaktivne snovi. Alkaloidi so običajno odpadek rastlinskin biokemičnih ciklusov, vendar jih rastline ne izločijo, ker imajo v taki obliki zaščitno ali kakšno drugo biološko funkcijo. Lophophora williamsii vsebuje precej alkaloidov iz skupine fenetilaminov. Glavni alkakoid pejotla je meskalin, ki je zastopan v sveži rastlini do 0,4%.

Uporaba in delovanje pejotla

Pejotl zaradi vsebnosti meskalina deluje psihedelično. Človek, ki zaužije zadostno dozo meskalina (0,4-0,6g), vidi barvne iluzije, barvito svetlobo, pojavijo se mu tudi slušne, vonjalne, okušalne in otipne halucinacije, pogosto pa se pojavi tudi občutek lebdenja. Uporabniki pejotla oz. meskalina govorijo o zelo nasprotujočih si učinkih, od prijetnih občutkov breztežnosti, vidnih halucinacij, do razširitve zavesti do neznanih dimenzij in vpogleda v svoje bistvo. Nasprotno nekateri uporabniki doživijo zelo neprijetne vizije, ki se lahko začnejo z zelo slabim počutjem in bruhanjem. Ker je meskalin šibkejši kot po delovanju soroden LSD, se je v začetku šestdesetih let uporaba meskalina med ameriškimi uporabniki psihedelikov opustila.

Uporaba pejotla med domačini

V preteklosti so pejotl uporabljali domačini raznih plemen v domačem zdravilstvu in v obredne namene. Uživanje pejotla v nekaterih plemenih ni bilo dovoljeno ženskam, zločincem, tatovom in mladeničem, ki še niso doživeli iniciacije. Pejotl naj bi namreč zlobnim ljudem in tistim, ki jih Pejotl ni sprejel, povzočil zelo grozljive halucinacije.

Pleme Vičoli še vedno goji tradicijo potovanja v deželo Wirkuta, kamor se sedemnajst izbranih pripadnikov plemena enkrat letno odpravi na preko 400 km dolgo pot. Potovanje se začne oktobra in poteka po določeni proceduri, med potovanjem pa se udeleženci postijo. Na rastišče pejotlov prispejo zgodaj zjutraj, zanetijo ogenj in ob obrednem plesu prosijo za dober ulov. Nekaj ga zaužijejo takoj. Po vrnitvi domov lahko pejotl zaužijejo tudi ostali člani skupine ob spomladanski slovestnosti klicanja dežja in dobre letine.

Vestni nabiralci pejotla odrežejo zgornji del stebla, se rastlini (božanstvu) opravičijo in jo zaužijejo le v posebnem obredu. Pravilno odrezana rastlina se sčasoma obnovi, saj iz kambija zrastejo novi brsti rastline.

Danes za uporabo odrežejo steblo pejotla in ga narežejo na tanke rezine, imenovane mescal buttons (meskalinski gumbki). Rezine posušijo na soncu. Pri zaužitju med strogo določeno proceduro rezine najprej navlažijo s slino, jih z dlanmi zvaljajo v kroglice in jih pogoltnejo brez žvečenja. Pripadnikom kulta, ki ne živijo na področjih, kjer raste pejotl, pošiljajo posušene rezine kar po pošti. Pripadniki plemena Kiowa tako vsako soboto ponoči ob ognju pogoltnejo 10 - 12 takih gumbkov.

V domačem zdravilstvu so domačini uporabljali pejotl kot protibolečinsko sredstvo, pri vročici, pri zdravljenju astme, revmatizma, tuberkuloze, spolnih in kožnih bolezni, gripe, diabetesa, krčev in pri zdravljenju ran. Verjamejo tudi, da pejotl deluje varovalno proti urokom. Alkaloid pejokaktin, ki je prisoten v pejotlu v manjših količinah, je pokazal antibiotično delovanje (test na miših, okuženih s Staphylococcus aureus). Dokazano je tudi ugodno delovanje meskalina pri zdravljenju očesnih boleznih.

Učinkovita doza meskalina je približno 0,5 g. Tkivo pejotla je zelo grenko, pri nekaterih uporabnikih pa lahko deluje odvajalno. S primerno pripravo na seanso povzroči vidne efekte in globoko introspekcijo. Izdelana je bila tudi medicinska študija vpliva dolgotrajne uporabe pejotla pri domačinih (Dr. John Halpern, Psychological and Cognitive Effects of Long-Term Peyote Use Among Native Americans). Raziskava je pokazala, da dolgotrajna uporaba pejotla povzroči boljše psihofizično stanje domačinov, ki so pejotl uživali, kot kontrolna skupina ljudi, ki ga niso ali pa so poleg pejotla uživali alkohol. To potrjuje tudi prepričanje indijancev, da pejotl učvrsti telo in mu daje vitalnost.

O uporabi pejotla v magiji je antropolog Carlos Castaneda napisal 12 knjig. Kaktus je prikazal kot eno od orodij učitelja Yaqui vrača don Juana Matusa, ki mu je "Mescalito" priporočil kot sredstvo za vpogled v svoje bistvo. Večinoma so vrači pejotl tako tudi uporabljali, torej kot iniciator in pod pogojem, da jim "Mescalito" dovoli uporabo. Don Huan je v pejotlu videl svojega življenjskega učitelja.

Zgodovina pejotla

Pejotl je bil očitno poznan in uporabljen že v času 8000 do 1000 let pred našim štetjem. Pri odkritju ostankov kulture Oshara (leto 5500 pnš. do 600 pnš), ki je živela na področju Nove Mehike, južnega Utaha in Colorada, so v Shumla cave (področje Rio grande v Teksasu) našli dva kosa snovi, v kateri so odkrili okoli 2% meskalina. Po meritvah ostanki izvirajo iz časa nekje 3780 do 3660 let pnš. Podobne, vendar mlajše ostanke pejotla so našli tudi tudi v jamah v mehiški državi Coahuila. Iz tega sledi zaključek, da so pejotl uporabljali domačini že vsaj nekaj tisoč let.

Večinoma so pejotl uporabljali indijanci severnomehiškega plemena Vičoli, vendar se najde uporaba pejotla tudi pri plemenih Tonkava, Mescalero in Lipan Apache. Ti so prenesli svoje navade tudi na današnje severne priseljence iz združenih držav, Komanče in Kjove.

V preteklosti je bila uporaba pejotla preganjana s strani belih priseljencev, posebno Cerkve. Pejotl ni imel le psihedeličnih in magičnih učinkov, ampak je izgral tudi vlogo božanstva, ki je pri domorodcih konkuriral Jezusu. Preganjanje uživanja pejotla ni rodilo sadov, zato so beli priseljenci raje indijancem zamenjali boga - s pokristjanjenjem.

Najstarejši zapisi o pejotlu izvirajo iz dela "De historia plantarum novae Hispaniae" (1651, Francisco Hernandez). V svojem delu pove, da uživalci pejotla lahko predvidevajo dogodke ali odkrijejo tatove. Kasneje o pejotlu poroča španski frančiškan Bernardino de Sahagun. V svojem delu piše, da tisti, ki užije pejotl, nekaj dni doživlja strašne vizije. Kot navaja, pejotl daje indijancem pogum in jih varuje pred nevarnostmi. Omogoča jim tudi, da ne čutijo strahu, lakote ali žeje.

Inkvizicija je začela leta 1620 preganjati uporabo pejotla, vendar španskim osvajalcem ni uspelo iztrebiti običaja. To so poskušali celo z bičanjem in ubijanjem domačinov. Pejotl namreč ni bil le navadna halucinogena droga, ampak je predstavljal boga, način uporabe pa je spominjal na uživanje hostije. V mehiškem katoliškem priročniku iz leta 1760 je uživanje pejotla označeno celo kot ljudožerstvo. Ker osvajalcem nikakor ni uspelo izkoreniniti tradicije, so skušali indijancem zamenjati boga. Domačine so prisilno pokristjanili, vendar so se domačini začeli s pomočjo pejotla pogovarjati z Jezusom, namesto z bogom Peyotlom. V mehiški tradiciji tako še vedno obstaja verovanje v svetnika očeta pejotla, El Santa Nina de Peyotla.

Konec devetnajstega stoletja se je tradicija uporabe pejotla razširila tudi med priseljena severna plemena Kiowa in Komanche. V kultu se je utrdilo obredno uživanje pejotla, v katerem so se prepletali krščanski in poganski elementi. Glede na halucinogene lastnosti pejotla in uporabo v domačem zdravilstvu se je kult zelo hitro razširil. Kult se je v začetku dvajsetega stoletja organiziral in poimenoval kot Native American Church (Cerkev amerških domorodcev). Sčasoma je kult prevzel precej krščanskih navad in se tako približal vzhodni civilizaciji.

Kult Pejotla danes spoštuje ponižnost, pobožnost, dostojanstvo in disciplino. Kljub temu, da je precej razprav o mentalnem, fizičnem ini moralnem propadanju uživalcev pejotla s strani Cerkve in nekaterih antipsihedeličnih krogov v ZDA, člani kulta ne kažejo nobenih znakov propadanja. Kult namreč pomeni pravo religijo, ne zatočišče narkomanov, kot je to pred stoletji skušala prikazati Cerkev.

Ogroženost in zaščita

Lophophora williamsii spada v I. razred ogroženih rastlin po CITES konvenciji, katere podpisnik je tudi Slovenija. V Mehiki in ZDA ropanje rastlin zakonsko strogo nadzirajo in restriktivno kaznujejo kršilce. Prepovedano je nabiranje kateregakoli dela rastlin ali rastline cele, kršitelje pa čaka odvzem materiala, kazen približno 3000 USD in dosmrtni izgon iz države. Kršilca seveda najprej doleti zapor, ki v Mehiki pomeni prenočevanje v hladni kamniti ječi s podganami, po plačilu kazni pa kršitelj nima več možnosti vstopa v državo.

Uporaba pejotla je danes prepovedana tako iz stačišča zaščite ogroženih rastlin kot glede zakona o prepovedanih drogah. Pejotl se namreč nahaja na listi prepovedanih drog, kar se v Ameriki strogo spoštuje. Uporaba pejotla v verske namene je danes regulirana in je dovoljena le članom verske sekte Native American Church.

Čeprav domačini še vedno s posebnim dovoljenjem uporabljajo pejotl v svojih obredih, se izkopavanje rastlin počasi zmanjšuje. V preteklosti so kar nekaj evropskih zbiralcev ujeli pri nabiranju pejotlov in jih strogo kaznovali. Največ k zaščiti pejotla še vedno prinese ponudba rastlin v vrtnarijah in izobraževanje domačinov, ki so v preteklosti prodajali izkopane pejotle za majhno plačilo. Poleg države se tudi člani kulta borijo za ohranitev rastline, ki v naravi počasi izginja.

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.