Pejotl - uporaba in delovanje
Pejotl je severnoameriški kaktus (bot. Lophophora williamsii (Lem.) J. Coult.), ki ja zaradi vsebnosti halucinogenih alkaloidov zanimiv tako iz zgodovinskega gledišča, kot tudi iz stališča uporabe med uživalci drog. Ker je danes na trgu precej bolj učinkovitih drog, je uporabo pejotla skoraj popolnoma izpodrinila uporaba LSD-ja in podobnih psihedeličnih snovi.
Delovanje halucinogenih snovi v pejotlu
Pejotl vsebuje okoli 50 raznih alkaloidov, od tega je največ meskalina. Fiziološko delovanje pejotla je zato zelo podobno delovanju samega meskalina. Tega posušen kaktus vsebuje od 4 do 7 procentov, odvisno od vrste rastline in okoliščin, v katerih je kaktus rasel. Pejotl je namreč razširjen v severnih predelih Mehike in v Texasu in v naravi malo variira, variira pa tudi količina alkaloidov v različnih rastlinah.
 Meskalin
Meskalin je iz pejotla izoliral Arthur Heffter leta 1897. Po kemijski strukturi je 3,4,5-trimetoksifeniletilamin iz skupine tiraminskih alkaloidov. Prvo sintezo meskalina je izvedel Ernst Späth leta 1919.
Meskalin se pojavlja v različnih vrstah kaktusov, vendar v manjši količini kot v pejotlu. Precej ga je v raznih stebričastih kaktusih, kot so San Pedro kaktus (Trichocereus pachanoi) in perujski stebričar (Cereus peruvianus). Ti so zanimivi predvsem zaradi hitre rasti in med uživalci drog precej konkurirajo pejotlu.
Z meskalinom so v preteklosti precej eksperimentirali zdravniki in psihiatri. Z uporabo meskalina sta se ukvarjala pisatelj Aldous Huxley in spolni psiholog Havelock Ellis.
Za uporabo se odreže zgornji del pejotla in se ga nareže na nekaj milimetrov debele rezine. Te se posuši na soncu. Za psihedelični učinek pri človeku je potrebna količina 300 - 500 mg čistega meskalina, kar pomeni priblično 10-20 malih 'meskalinskih gumbkov'. Poprečni 7 centimeterski 'gumbek' vsebuje približno 25 mg meskalina. Pol meskalina se izloči iz telesa v šestih urah. Kaže, da človeški metabolizem meskalina ne uporabi, ampak ga nekaj izloči, nekaj pa razgradi.
Meskalin je bil pred pojavo LSDja precej popularen in se je uporabljal sintetičen, sploh ker nima tako grenkega okusa kot pejotl. LSD deluje približno 10000 krat močneje kot meskalin. Na črnem trgu se umetni meskalin sicer še dobi, včasih pomešan z angelskim prahom (PCP). Podobno kot pri LSD-ju se fizična odvisnost ne pojavlja, psihična odvisnost pa se lahko pojavi že po nekajkratni uporabi. Halucinacije se delno razlikujejo od tistih, ki jih povzroči LSD, vendar so povezane z realnostjo in z zelo intenzivnim doživljanjem barv, zvokov in videnju različnih form. Po odkritju LSD-ja sta pejotl in meskalin med uporabniki izgubila nekdanji pomen in popularnost.
Učinek meskalina je podoben delovanju psilocibina ali LSD-ja. Za meskalin so značilne nenavadno sijoče in obarvane vizije, ki se premikajo podobno kot kaleidoskop. Pojavijo se slušne, okušalne, vonjalne in otipne halucinacije. Nekateri opisujejo občutek lebdenja in breztežnostnega stanja.
Pejotl naj bi tudi pozitivno deloval na šesto čakro za dvig zavesti.
Bad trip (slab trip)
Pri nekontroliranem zaužitju 'meskalinskih gumbkov' pogosto pride tudi do zavračanja droge, kar posledično privede do opustitve nadaljnjega uživanja pejotla. Ameriški domačini namreč to drogo uživajo obredno in z iniciacijo dosežejo stanje, ki olajša uporabo droge. Pejotl lahko podobno kot LSD povzroči 'slab trip'. 'Trip' je lahko zelo neprijeten, če je oseba duševno vznemirjena ali v skrbeh. Meskalin potencira vse občutke in če so ti negativni, se lahko pojavijo resne težave in psihoze. Vizuelni in slušni efekti, ki jih povzroči meskalin, so zelo pristni in so videti kot realnost. Pri meskalinu podobno kot pri LSDju uživalec nad dogodki nima nadzora, zato nekateri poročajo o slabi izkušnji. Težave se lahko dolgotrajne.
Zgodovina raziskav učinkov meskalina
Obstaja kar nekaj opisov halucinacij po zaužitju pejotla ali meskalina. Raziskave o učinkih meskalina je na Univerzi v Chicagu izvajal Heinrich Klüver. Opisal je, da je po uživanju meskalina nemogoče gledati v bel zid, ne da bi na njem videli lesketajoče forme v obliki tunela, lijaka, rezbarije, filigrana, šahovske plošče, pajčevine ali spirale. Delovanje meskalina sta na sebi preskusila tudi Angleški pisatelj Aldous Huxley in Jean Paul Sartre. Pri tem doživela zelo različne učinke. Huxley je v svojem delu "Vrata spoznanja" ("The Doors of Perception") podal svojo izkušnjo delovanja meskalina. Odobraval je uporabo meskalina in psilocibina za širjenje čutnih zaznavanj in razpona zavesti, za bogatejše doživljanje realnosti in za odkrivanje smisla življenja. Francoska književnica Simone de Beauvoir je v svojem delu " La force de l'age" (1960) opisala izkušnje Jeana Paula Sartre z meskalinom. Ta je imel z učinki meskalina zelo neprijetne izkušnje z zastrašujočimi vizijami. Sartre je doživljal, kako so se pred njim dežniki spreminjali v ptiče mrhovinarje, okrog sebe je videl okostnjake, gromozanske rake in se neuspešno boril s hobotnico. Ameriški antropolog Carlos Castaneda je v svojih knjigah Nauk don Huana opisal uporabo in obravnavanje pejotla pri indijanskem vraču don Juanu, ki mu pripisuje vlogo vsesplošnega učitelja.
Medicinska uporabnost pejotla
Pejotl je med indijanskimi domorodci zelo cenjeno zdravilo, ki je v zadnjem času zamenjal skoraj vsa druga domača zdravila. Z njim zdravijo tuberkulozo, gripo, diabetes, spolne in kožne bolezni, revmatizem, krče, rane in poškodbe ter ugrize živali. Nekateri Indijanci svojo čvrsto konstitucijo, zdravje in dolgo življenje pripisujejo uporabi pejotla, nekateri pa verjamejo, da pejotl deluje varovalno proti urokom in čarovnijam. V zadnjem času so odkrili učinkovanje snovi pejotla na stafilokoke, kar potrjuje smisel uporabe pejotla pri anginah in drugih bakterijskih boleznih. Vsekakor pa pejotl deluje analgetično in blaži simptome raznih bolezni, povezanih z bolečino.
Zakonodaja in prepovedi
V ZDA in v nekaterih drugih državah je gojenje in uporaba pejotla prepovedana, V sloveniji spada meskalin med prepovedane halucinogene droge, samo gojenje pejotla pa zaenkrat ni preganjano.
|
- Zvone Rovšek