Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 

NEOLLOYDIA LOPHOPHOROIDES (Werdermann) E.F. Anderson

(sin. Thelocactus lophophoroides Werdermann)

(sin. Turbinicarpus lophophoroides (Werdermann) Buxbaum & Backeberg))

(sin. Toumeya lophophoroides (Werdermann) Bravo & Marshall)

(sin. Strombocactus lophophoroides Knuth)

Pred nekaj leti je E. F. Anderson v rod Neolloydia združil vse kaktuse iz rodov Turbinicarpus, Gymnocactus in nekaj vrst rodu Pelecyphora. Nova klasifikacija ni prišla v polno veljavo, saj se precej avtorjev s to novostjo ne strinja. Pri opisu dveh novih vrst je bila ta klasifikacija celo ignorirana, saj so dve novi vrsti (hoferi in pseudomacrochelle var. sphacellatus) vpisali v rod Turbinicarpus. Tudi pri nas, kjer smo preimenovanj sicer vajeni, se novo ime še ni uveljavilo. Z natančnim opisom vas ne bom utrujal, saj opis te popularne vrste najdemo v skoraj vsaki knjigi.

N. lophophoroides spada v skupino sadrofilnih in kalcifilnih rastlin področja t.i. Sierra Madre Oriental in je tako kot ostali člani skupine turbinikarpusov ekološko ozko specializiran. Raste namreč le v naplavljenih močno alkalnih apnenčastih tleh z mnogo drobnega in prahu v bližini Las Tablasa v mehiški državi San Luis Potosi. Najbližjii severni sorodniki so: N. lauii, ki uspeva v sadri in je v apnencu bolj redek; N. swobodae raste v apnencu, N. hoferi pa je prilagojen na rast v sadri. Vzgoja N. lophophoroides v rastlinjaku ni zahtevna pod pogojem, da upoštevamo njegove zahteve. Opažam, da je med turbinikarpusi eden od najobèutljivejših. Pred  leti sem poskusno posadil dva primerka v običajen peščen ilovnato-humusen substrat,  dva pa  v zmes enakega substrata in 20% apnenca. Rastline sem gojil enako kot ostale mehiške zahtevne redkosti in od približno 200 raznih vrst je odmrlo ravno nekaj N. lophophoroides. Po nekaj letih je ostala le ena rastlina, posajena v apnenèast substrat, ostale pa so v nekaj letih odmrle v času poletnega mirovanja v začetku avgusta. Vsi primerki so rastli približno enako hitro. Vsekakor test ni bil dovolj natančen, da bi lahko ovrednotil pomen substrata, vendar se mi zdi, da je sestava substrata enako pomembna kot način vzgoje. Čeprav uspeva tudi v humusnem substratu, je verjetnost odmiranja korenin v tej prsti večja. Zdi se mi, da je ravno napačna izbira substrata razlog, da v zbirkah razen vešjih cepljenk ni odraslih primerkov te vrste.

N. lophophoroides je najlepši v starosti 3-8 let, ko je še kroglaste oblike, kot miniaturna nogometna žoga na tej sliki. Starejše rastline postanejo valjaste, staro tkivo ob vznožju pa postaja plutasto. Drobne valjaste rastline s prerano plutasto skorjo nastajajo zaradi prehitre poletne rasti v vlažni zemlji, nikakor pa zaradi pomanjkanja svetlobe. V mokri prsti korenine odmirajo, v toplih dneh niso veè sposobne dovajati dovolj vode in rastlina prezgodaj izčrpa staro tkivo. Tudi cepljene rastline se podaljšajo do neverjetnih dimenzij. V nekaterih zbirkah najdemo čez 40 cm dolge cepljenke! Takšne rastline so sicer zanimive, so pa zelo neugledne, saj volna z leti odpade, tkivo ob vznožju pa poškodovano in zgubano.

Klasičen posplošen način vzgoje pri N. lophophoroides zataji. Odmiranja ne smemo pripisovati spomladanskem ali zimskem zalivanju, saj večina rastlin zgnije v vročem poletju. Na področju San Luis Potosi tudi čez zimo in pomlad pade malenkost padavin, čeprav temperatura pogosto pade kakšno stopinjo pod ničlo. Zato se nam lahko v kakšni lepi zimi ali pomladi, ko temperatura v rastlinjaku čez dan skoči preko 30°C, zgodi, da bodo rastline celo preveč izsušene. V rastni sezoni spomladi in jeseni zadostuje, da jih zalijemo enkrat mesečno in nekaj dni po zalivanju bodo cveteli. Največ rastlin propade takrat, kadar jih prepogosto zalijemo in imajo zato stalno vlažne korenine. Rastline so sposobne v nekaj dneh po dolgotrajni suši nadomestiti vso izgubljeno vodo s pomočjo sesalnih koreninic, ki v nekaj urah poženejo izpod ličja starih korenin. Ko se rastlina zasiti z vodo, ti sesalni laski odmrejo in so odlična hrana glivicam, v vročih dneh posebno fuzariju. Zato moramo bolj kot zimsko abstinenco spoštovati poletno mirovanje. Avgustovsko senčenje, ki ga priporočajo nekateri avtorji za vse zahtevne srednjemehiške rastline, pride v poštev le tkrat, ko rastline v dobi mirovanja vseeno zalivamo. Moram reči, da svojih rastlin nikoli ne senčim, saj opekline in ostale fiziološke poškodbe nastajajo zaradi drugih dejavnikov. Sonce ožge le tiste rastline, ki so neodporne zaradi kakršnihkoli motenj v rasti, posebno zaradi odmrlih korenin.

Naslednji diagram prikazuje klimo v San Luis Potosi. Najbolj zanimive so količine padavin. V sušnih krajih, kjer rastejo kaktusi, pade nekaj dežja tudi čez zimo. Rastline rastejo na okoli 1200 m nadmorske višine, kjer je tudi pozimi klima precej podobna klimi v naših rastlinjakih, kadar vanje posije sonce.

Padavine v San Luis Potosi

V slovenskih rastlinjakih je najbolj pogosta belocvetna forma (N. lophophoroides ima sicer malce rožnat cvet), katere primerki so večinoma cepljeni. Ravno pri cepljenih rastlinah te forme sem opazil, da so dobro prehranjene rastline samoplodne. Primerki na lastnih koreninah včasih ne formirajo plodu kljub oprašitvi, zato je razmnoževanje s semenom poèasno. V plodu je le redko več kot 10 semen, seme pa je pri kaljenju muhasto. Pri opazovanju uspešnosti vzgoje in razmnoževanja nekaterih sorodnih turbinikarpusov sem ugotovil, da je po oplojevanju in setvi semena vsake vrste po nekaj letih ostalo največ sejancev N. schmiedickeana var. flaviflora in N. schmiedickeana var. schwarzii, sledili so N. swobodae in N. roseiflora, N. lophophoroides in N. lauii pa je vzkalilo in preživelo le nekaj primerkov . To ne pomeni, da takšno razmerje velja tudi v naravi, saj bi neketere vrste že davno izginile, ampak kaže na dejstvo, da je bilo s setvijo in vzgojo nekaj narobe. Vzroki so različni: pri nekaterih rastlinah je neuspešna oprašitev, seme T. lauii in lophophoroides ne vzkali vedno, precej nekajmesečnih sejancev pa odmre v vročem poletju. Rezultate (dvoletni pridelek sejancev iz semena štirih odrastlih rastlin vsake vrste) prikazujem v sledečem diagramu :

Primerjava pridelka raznih vrst Turbinicarpus

Literatura:

Slatner J., Klimogram v deželi kaktej, Kids 2, 20; 4

Anderson E.F., Neolloydia, Bradleya 4,1986; 12

Luethy & Lau, Turbinicarpus hoferi, KuAS, 2, 42; 34

Etikete za označevanje!

24 maja je bil portal obnovljen s svežimi podatki. Zamenjan je tudi menu.

Novost tega tedna!

Obregonia denegrii

Stapelia_olivaceae

Rastline lahko naročite ali kupite v vrtnariji Astrokaktus. Premer rastlin 3 cm.

Copiright - Zvone Rovšek