Informativni center Kaktu.si

Ločevanje vegetativnih bolezni in glivičnih okužb

Analiziral sem nekaj deset vzorčnih rastlin s tipičnimi obolenji. Na hranilne podlage sem cepil več kot sto raznih vzorcev, precej vzgojenih kultur pa sem kasneje uporabil za nadaljne preiskave. V tekstu navajam najprej navidezno obliko obolenja, ime vzorčne rastline in izvor.

Površinske rdeče pege

Discocactus catingicola, šestletni sejanec, primerek iz zbirke avtorja;

Na površini mladega Discocactus catingicola so vsako leto nastajale rdečkaste pege v velikosti 2-5 milimetrov. Čez poletje so pege odstopile od površine in kasneje na tem mestu ni bilo več znakov obolenja. Pri jesenskem nastajanju peg sem iz zgornje plasti skorje izrezal kos rdečkastega gobastega tkiva, ki pri hujših napadih sega v globino nekaj milimetrov pod povrhnjico. Po poškodbi je pričela rastlina hitreje razpadati in je v vekaj tednih odmrla. V izrezanem obolelem tkivu nisem našel nobenega patogenega organizma, kar kaže na nekrozo fiziološko obolelega tkiva. Obolenje je tipično za Discocactuse in nastaja preko zime, najverjetneje kot posledica prenizke temperature ali hladnega prepiha.

Na Sabouraud agarju so se okoli v enem dnevu pojavili rdečerjavi krožni madeži, ki pa se niso širili, kar kaže, da se neko barvilo (verjetno eno od rdečih vodotopnih betaninskih barvil) izloča iz tkiva in se na vlažnem gojišču difuzno razširi po površini agarja. V kasnejših poskusih se je izkazalo, da se madeži na agarju, ki se je hitro izsušil, niso nastajali, ali pa niso bili intenzivni. Zelo verjetno je, da se pri nekrozi razpadlo tkivo obarva rdeče (ali črno) ne glede na vzrok nekroze. Podobna obarvanja Sabouraud agarja so se pojavila tudi po cepitvi obolelega rdečkastega tkiva iz žil, sočnih tkiv ali korenin drugih primerkov, v nobenem primeru pa se po precepljanju mase iz obarvanega kolobarja (brez prenosa obolelega izvornega tkiva) na drugo ploščo ni pojavila podobna rdečerjava tvorba.

Na skici je shematsko prikazan prerez skozi oboleli Discocactus catingicola.

Rdeče obavane madeže sem precepil na hranilni agar (z bujonom), vendar tudi na tem ni bilo rasti kakršnihkoli mikroorganizmov. Z obolelim tkivom sem skušal okužiti tudi zdravo tkivo Trichocereusa pachanoi, vendar v enem mesecu ni bilo nobenih znakov glivičnih poškodb.

Pordečitev koreninskega vratu astrofitov

Astrophytum senile, štiriletni sejanec, primerek iz zbirke avtorja;

Na astrofitih in ortegokaktusih pogosto nastane na spodnjem, prizemnem delu rdeča obarvanost, ki se z leti pomika vse više, vendar nikoli ne prekrije rastline. Nekateri avtorji so za to obarvanost obtožili viruse, vendar je to nerazumljivo, saj se z domnevnim virusom ne da okužiti zgornjega dela rastline ali druge zdrave rastline. Po mojih opažanjih se prizemni del astrofitov obarva v prevlažni kulturi. Med 50 nekajletnimi neobarvanimi astrofiti sem našel le enega z rdeče obarvano bazo, Ortegocactusi pa se obarvajo vsi brez izjeme. Na prerezu vznožja rastline sem pod mikroskopom ugotovil le delno obarvanost povrhnjice, torej le ene plasti celic. Iz vzorcev primarne skorje in žilja, v katerem je bilo nekaj pordečelih vlaken, ni bilo sledi glivic.

 Rdeče obarvanje povrhnjice astrofitov je verjetno povezano z zgodnjim odmiranjem povrhnjice. Podobne, a manj očitne površinske tvorbe lahko opazimo na prizemnih delih ehinokaktusov, gimnokalicijev in nekaterih drugih vrst kaktusov. Nekateri pravijo temu 'vodni ožig', kar bo do neke mere držalo. Pogosto opazimo take rastline v zbirkah nestrpnih kaktusarjev, ki zalijejo zbirko vsakokrat, ko opazijo, da se kakšna rastlina poseda. Pri kaktusih, ki prihajajo iz zelo suhih področij, kot npr. astrofiti, ortegokaktusi ali turbinikarpusi, pa v primerih zgodnje plutavosti bazalnega dela rastline najdemo tudi pordečela vlakna v prevodnem snopju, kar pa je verjetno fiziološkega izvora, ne pa glivičnega. Dejansko se pogosto zgodi, da take rastline kasneje zgnijejo zaradi vdora glivic, vendar v prvi fazi v takih pordečelih plasteh nisem našel nobene glivice.

Črna pegavost podlag ali 'okužba pri cepljenju'

Eriocereus jusbertii, ukoreninjeni brsti, primerki iz zbirke J. Slatnerja;

Polaga za cepljenje je na rezu počrnela, cepič pa je odpadel. V tkivu nekaj milimetrov pod počrnelo skorjo so prevodna vlakna potemnela. Na povrhnjici spodnjega rastline so črne pege, ki pa ne vodijo daleč v globino, ampak vodi v tkivo nekaj mm dolg tanek počrnel čep, okoli katerega je kolobar prosojnega tkiva (cca 2 mm v premeru). Iz vzorcev potemnelega tkiva, črnih čepov in okolnega tkiva v nekaj tednih na podlagah ni nobene sledi o mikroorganizmih. Do počrnelosti podlag na rezu ne pride le zaradi okužbe pri rezanju, ampak sodeluje več vzrokov, kot so neprimerno vreme za cepljenje, stara, slabo raščena in vegetativno prizadeta podlaga, previsoka temperatura, zastalost cepiča itd. Podobne potemnele izbuhline masovno nastajajo pri cepljenju v neprimernem vremenu tudi na drugih podlagah, pa tudi na nepravilno prezimovanih gimnokalicijih in nekaterih južnoameriških stebričarjih.

Skica prikazuje pogosto obolenje podlag Eriocereus jusbertii

Črna luknjičavost in nitavost

Lophocereus schotii, osemletne rastline iz zbirke avtorja;

Obolenje je precej redko, nastaja pa po omrzlinah in vodnih ter vročinskih ožigih temena, najpogosteje na stebričarjih. Mlado tkivo sicer preraste oboleli del rastline, v skorji, prevodnem snopju in sredici pa ostanejo črna vlakna, niti ni celo za nekaj milimetrov debele luknje, kot da bi tkivo prežrla struna. Okoli črne tvorbe je pogosto prosojna ovojnico debeline 1 mm. V zdravem okolju in primernem prezimovališču se obolenje ne širi.

Rastlino sem površinsko razkužil z varikino (4% NaOCl), jo prerezal skozi ploskev s črnimi luknjami in črnimi nitmi in jo pustil v sterilni posodi dober teden dni. Obolenje je verjetno fiziološkega značaja, saj na rezu, pa tudi na umetnih gojiščih ni bilo znakov okužbe.

Vegetativna stebelna gniloba

Melocactus conoideus, odrastla rastlina, primerek iz zbirke J. Slatnerja;

Na prizemnem delu odrastle rastline (cca 20 cm visok primerek, ki se je zaradi obolenja že nagibal) so nastale v jeseni črnorjave nekaj cm2 velike pege steklastega videza. Povrhnjica je postala najprej prosojna, nato je porjavela in v sredini počrnela. Pod povrhnjico je nekaj milimetrov debela plast sesedenega asimilacijskega tkiva, ki delno odstopi od notranjega zdravega tkiva. Na meji med zdravim in obolelim tkivom je približno 2 mm luknjičastega steklastega sočnega tkiva, ki očitno razpada. Iz plutastega in luknjičastega tkiva sem izrezal več vzorcev in jih prenesel na razne podlage, vendar ni bilo rasti mikroorganizmov. Za obolenje bi po obstoječi diagnostiki obtožil Phytophtoro omnivoro, vandar v več primerih podobnih obolenj nisem našel nobenih glivic. Agar se okoli vzorca podobno kot pri obolenjih pordečelega tkiva obarva temnordeče.

Na skici prerezane rastline si lahko ogledamo velikost in položaj gnilobnih peg, ki dajejo videz prave glivične gnilobe.

Krastavost

Cipocereus minensis, za ped visok sejanec, primerek iz zbirke J. Slatnerja;

Na zgornjem delu rastline so nastale tipične koncentrične črne pege z rjavkastim robom, ki so se postopoma večale. V primarni skorji je nastala neka milimetrov debela črna skorja kot pri podobnih obolenjih, vendar je nastala na površini sivkasta razpokana skorja. Bolezen se je navznoter širila zelo počasi, po izrezu vzorca pa se je celo zasušila. Iz vseh vzorcev, izrezanih iz raznih obolelih delov rastline, so na Sabouraud agarju zrastle kolonije fuzarijev. Na ploščah je okoli tkiva intenzivno rastla bela plesen fuzarijev, ki je spodaj postala vinsko rdeča. Kos micelija sem prenesel na sterilne rezine Trichocereusa pachanoi, kjer je takoj povzročil močan ožig rdeče barve, nato pa je celotno tkivo zgnilo. Istočasno sem na sterilno rezino tkiva trihocereusa nanesel kos počrnelega tkiva iz obolele rastline, kjer je sicer povzročil rahel ožig, vendar so notranji sloji tkiva ostali po nekaj tednih nepoškodovani. Primer kaže, da tudi glivica ne napada vedno z enako močjo, saj okužba zdravega tkiva ne povzroči gnitja v vsakem primeru. Za močan napad mora torej tudi glivica rasti intenzivno, sicer jo odporno tkivo omejuje.

Peti del