Kaktu.si

Informativni center Kaktu.si

Sponzor
AstroKaktus
Portal za informiranje in obveščanje slovenskih ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic
AstroKaktus
 
Forum Podatki Članki Koledar del Zanimivosti Povezave Zbirke Kontakt

Glivična obolenja kaktusov

Summary

Not only in our country, but probably in all European greenhouses cacti are exposed to conditions that promote the development of fungal diseases. The existent diagnostics for typical cactus diseases is very faulty and, sometimes, contradictory. In winter/spring 94 I studied, by means of microbiological analysis, most of the typical cactus diseases. Instead of the more expected fungi like Phytophtora, Drechslera (Helminthosporium) or Pithium, I found only fungi belonging to the genus Fusarium, or tissues decaying because of physiological insufficiencies. Most of slow developing damages, like small or big black, brown and grey epidermal specks, or red coloured spots in vascular tissue, are due to physiological insufficiencies that arise from wrong nursing. Fast rot is, usually, consequence of a fungal attack due to Fusarium, probably F. moniliforme and some varieties of F. oxysporum that are native in our country and come in our nurseries with the substrate used to repot the plants. In imported seeds I found some storehouse fungi, like Mucor (cobwebby filaments or white woollike micelium on just soowing seeds), and yeasts, which causes gelatinous puridity of seed. In seeds I didn’t found any Fusarium or Drechslera spores or mycelium. In some cases, we cannot distinguish between physiological and fungal diseases without the aid of bacteriological analyses. Therefore, cactus disease prevention in our nurseries must rely on adopting better growing conditions and appropriate potting mixtures than looking for fungal attacks and performing periodical fungicidal treatments. The best prevention on sowing is disnifection of seeds with NaOCl or any similar disinfectant. Fungicidal prevention on contaminated seedlings has no sence.

O vzrokih za pričetek dela

V letu 94 sem ob pomoči prof. Dine Murnik, mikrobiologinje, vodje mikrobiološkega laboratorija Kolinske, in ing. Škerlavaja iz oddelka za varstvo rastlin na kmetijskem inštitutu v Ljubljani, skušal diagnosticirati nekatere bolezni, ki se najpogosteje pojavljajo na kaktusih. Za izhodišče sem uporabil obstoječo literaturo, vendar sem pri obravnavanju obolenj pri raznih avtorjih naletel na neskladja, ali pa je bila navedena preveč podobna diagnostika za več povzročiteljev. V večini primerov v literaturi je v grobem opisan potek bolezni in povzročitelj, ni pa navedeno, po kakšnih metodah je povzročitelj določen, oz. ali je avtor sploh izoliral in mikrobiološko preveril povzročitelja. Glede na to, da so kot patogeni obravnavani nekateri običajni zemeljski parazitni in saprofitni mikroorganizmi, katerih pri svojih analizah nisem našel, posebno glivice padavic travnih sejancev (Pithium, Phytophtora), domnevam, da je v nekaterih primerih prišlo do izolacije slučajno prisotnega ali pa sekundarnega mikroorganizma, ki se je razmnožil v odmirajočem tkivu. Moje analize so pokazale, da so v naših rastlinjakih v zbirkah razširjene pretežno domače vrste fuzarijev, pri večini neepidemičnih obolenj pa so najverjetnejši vzroki za propadanje kaktusov fiziološka obolenja tkiv.

Namen mojih poskusov ni bil natančno determinirati vrsto glivice, ampak na čimbolj realen način definirati vrsto in značaj obolenja. Determinacija glivice zahteva primerjalno analizo s shranjeno glivično kulturo, ki je bila prvoopisana, to pa izvaja le nekaj specializiranih inštitutov na svetu. Zadostovalo je, da smo ugotovili, ali je obolenje sploh posledica glivičnega napada in določili rod, v katerega glivica spada. Splošne ugotovitve kažejo, da večino poškodb in obolenj pri nas povzročijo domače glivice iz rodu Fusarium, verjetno Fusarium moniliforme ali nekatere variacije F. oxysporum, da pa je reakcija tkiv raznih vrst kaktusov na napad fuzarijev lahko zelo različna. Pri poskusih sem ugotavljal, da se gnilo tkivo pri napadu fuzarijev lahko obarva črno, rjavo, rjastordeče, rožnato, pogosto odvisno od hitrosti razvoja bolezni in od vrste kaktusa, v večini primerov pa postane vodeno in se zaradi razkroja pektina in celuloznih vlaken zlahka raztrga. Tudi na isti rastlini lahko fuzarij povzroči različne oblike poškodb, kot so površinske pege, rdečkast ožig ter zvodenelost in počrnelost tkiva. Pri poskusnih okužbah zdravih rastlin z micelijem glivice Fusarium se tkivo najprej površinsko obarva rdeče (ožig), postopoma zvodeni, na zunanjem delu skorje pa porjavi in počrni.

Nekatere glivice, med njimi tudi Mucor in Fusarium, izdelujejo nekaj vrst kislin in encimov, ki razkrajajo pektin in celulozo. Pektin lahko razkroji encim pektinesteraza v pektinsko kislino, ta pa na več načinov naprej encimsko razpada v galakturonsko kislino. Fusarium moniliforme izdeluje tudi večje količine giberlinske kisline, vendar neposreden vpliv proizvedenega hormona na poškodbe v samem tkivu ni znan. Giberlinska kislina povzroča rast celic v dolžino in skrajšanje dormančne dobe semena.

Posebno poglavje so setvene glivice. Medtem ko pri odrastlih rastlinah ne moremo odkrtit povzročitelja obolenja, pa pri kaljenju semena lahko zasledujemo celoten potek razvoja plesni. Ravno pri setvah se je pokazalo osnovno pravilo nastajajoče bolezni: rastlino lahko uniči glivica, ki v danih okoliščinah najhitreje raste in je sposobna prodreti v rastlino ali jo kako drugače poškodovati. Uvoženo seme je okuženo predvsem s skladiščnimi glivicami iz rodu Mucor, ali pa gnije zaradi kvasovk. V semenu nisem našel fuzarijev ali kakšnih drugih glivic, ki so opisane v literaturi (Fusarium, Helminthosporium, Pithium, Phytophtora...), kvasovke pa sem našel v skoraj vseh vrstah semena, posebno v semenih vrst Copiapoa in Echinofossulocactus. Kvasovke pri kaljenju semena povzročijo zdrizasto gnitje sicer že odmrlega embrija in same po sebi niso nevarne, vendar je gnilo seme dobra hrana za druge patogene glivice. Mucor je prisoten na površini skoraj vseh vrst semen, vendar ne prodira v notranjost semena in se da zlahka odstraniti z dezinfekcijskim sredstvi. Dolge bele hife, ki poženejo iz okuženega semena, se razširijo po površini substrata kot nepravilna pajčevina, na končičih pa lahko že z lupo opazimo 200 mikronov velike konidije. To plesen smo kaktusarji doslej zamenjevali s Phytophtoro. Druga vrsta Mucorjev tvori z nekaj mm dolgimi belimi hifami gosto belo kosmasto kepico okoli odmrlega semena, konidiji pa so redkeje prisotni in veliki le 60 mikronov. Sami Mucorji niso nevarni sejancem, vendar prepredene in v plesni rastoče sejance lažje napadejo fuzariji, ki se pojavijo v nekaj tednih po setvi. Tudi vedno prisotne glivice Penicillium in Aspergillus niso nevarne, saj sem opazoval kalenje in rast sejancev neposredno sredi razvitih aktivnih(!) kolonij teh glivic.

Preizkusil sem tudi patogenost (sposobnost povzročanja bolezenskih sprememb na okuženih gostiteljih) in napadalnost glivic. Prenesel sem kos micelija razvite kulture ali trose v tkivo zdrave rastline in opazoval posledice okužbe, s čemer sem ugotavljal agresivnost in toksičnost čiste glivične kulture ali obolelega tkiva pri direktnem nanosu na zdravo tkivo. Drug način je bil okužba substrata na tak način, da sem zalil poskusne rastline s suspenzijo spor glivice iz gojišča, s čemer sem ugotavljal infektivnost spor.

Splošno o glivicah

Glivice so zelo raznolika skupina organizmov. Zaradi mnogoterih oblik in obširnega, predvsem latinskega izrazoslovja na tem področju se ne bom poglabljal v morfologijo gliv. Glivice živijo povsod okoli nas in razkrajajo organske snovi, predvsem ostanke mrtvih organizmov. Nekatere so specializirane na zajedalski način v tujih živih organizmih, vendar lahko oslabljeno rastlino uničijo tudi sicer saprofitne glivice. Pri nastanku neugodnih življenskih pogojev se celice nekaterih glivic pretvorijo v spore, ki preživijo tudi v neugodnih pogojih za življenje, pri visokih in nizkih temperaturah in v ekstremno kislem ali suhem okolju.

Osnovna glivična celica je hifa, ki je lahko predeljena (septirana), iz nje pa z delitvijo nastane splet hif, ki se imenuje micelij. Razmnožujejo se spolno, s tvorbo spolnih spor znotraj posebnih tvorb - bazidijev ali askusov, in nespolno z vegetativno rastjo hif ter sporulacijo. Do vegetativnega razvoja hif brez nastanka spor pride v slabih življenskih pogojih. Sporulacija je nastanek nespolnih spor, ki so po načinu nastanka različne (konidiji, klamidospore, makrospore, aleuriospore, artrospore...). Hitrost rasti in razmnoževanja gliv je odvisna od raznih faktorjev (hrana, temperatura, vlaga, svetloba, pH), pri čemer pa se patogene glive razmnožujejo počasneje kot nepatogene. Nepatogene glive lahko postanejo v določenih pogojih patogene, če pride do padca odpornosti ali poškodbe rastline.

Nekatere nam zanimive glivice tvorijo vegetativne spore kot vmesne člene že v miceliju (klamidospore) ali na koncu hif, pri drugih pa spore nastanejo pri razpadu micelija (artrospore). Višje glivice tvorijo spolne spore v posebnih plodnih organih - sklerocijih. Ti ponavadi nastanejo zunaj rastline ali kakšne druge napadene mase kot nekakšna žametna prevleka, čemur običajno rečemo plesen.

Spore, ki nastanejo na površini rastline ali redkeje v tkivu, so zelo dolgožive in vzkalijo v ugodnih pogojih Če istočasno pade tudi odpornost rastline, se obolenje naglo razširi. V teh primerih je tkivo okuženo s trosi, kar pomeni, da bo micelij rastel v intervalih. Glivice rastejo zelo hitro in potrebujejo za rast precej hranil, ki jih črpajo iz napadene rastline. V pomanjkanju hranil ali pri bistveni spremembi klime se lahko rast micelija v trenutku ustavi, vendar lahko nekatere vrste glivic, med njimi prav Fusarium in Drechslera, v tkivu razpadejo v nespolne spore, ki lahko po dolgem času ponovno vzkalijo. Za lažjo predstavo o glivicah si oglejmo celice glive Fusarium moniliforme, ki v običajnih pogojih raste le vegetativno, v neugodnih pogojih pa iz razpadlega micelija nastanejo spore. Spolne spore fuzarijev nastanejo le v posebnih pogojih ob prisotnosti nekaterih hranil (škrob, celuloza) v več oblikah (askusi in konidiji).

Skica:

A - askospore, B - mikrokonidiji in conidiophora, C - makrokonidiji in conidiphora

Naprej Drugi del

AstroKaktus.com
Navodila za gojenje
Slovar pojmov

Rod Pachypodium

Volnata uš

Lophophora williamsii, Peyotl

Kaktus

Prva o kaktusarstvu

Druga o kaktusarstvu

Slabe strani zbiranja kaktusov

Kaktusarski zakoni

Zemlja za kaktuse

Fizikalne lastnosti substratov

Kaljivost semena in dormanca

Presnova kaktusov - uvod

Presnova kaktusov - preživetje v puščavi

Presnova kaktusov - razmnoževanje

Presnova kaktusov - zgradba kaktusov

Presnova kaktusov - organi kaktusov

Presnova kaktusov - funkcija reber

Presnova kaktusov - struktura tkiv I

Presnova kaktusov - struktura tkiv II

Presnova kaktusov - koreninski sistem

Presnova kaktusov-kemijske sestavin tkiv

Procesi presnove - CAM presnova

Procesi presnove - svetloba

Procesi presnove - ohranitev vode

Presnova kaktusov - Vreme

Presnova kaktusov - Bolezni

Ogrevanje rastlinjaka

Alternativno gojenje kaktusov

Sočasno cvetenje kaktusov

Astrophytum asterias cv. Super Knipping

Vegetativno razmnoževanje havortij

Kaktusi in digitalna fotografija

Sejem FlormartMiflor v Padovi

Radioaktivnost in kaktusi

Blosfeldia liliputana Werdermann

Glivična obolenja kaktusov I

Glivična obolenja kaktusov II

Glivična obolenja kaktusov III

Glivična obolenja kaktusov IV

Glivična obolenja kaktusov V

Glivična obolenja kaktusovh VI

Glivična obolenja kaktusov VII

Glivična obolenja kaktusov VII

Frailea grahliana

Discocactus horstii Buin & Bred

Kaj je Cintia odieri

Notocactus kovaricii (Haw.) Krainz

Neolloydia lophophoroides (Werd.)And.

Prezimni kaktusi I

Prezimni kaktusi II

Prezimni kaktusi III

Prezimni kaktusi V

Prezimni kaktusi IV

Če je seme zanič VI

Če je seme zanič V

Če je seme zanič IV

Če je seme zanič III

Če je seme zanič II

Če je seme zanič I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson I

Pediocactus papyracanthus (Engelm.) Benson II

Rod Sclerocactus II

Rod Sclerocactus I

 

Copiright - Zvone Rovšek
Domena Kaktu.si je nastala 1. aprila 2009.