Informativni center Kaktu.si

Rod pachypodium

Splošno o pahipodijih

Kraljestvo: Plantae (rastline) Razred: Gentianales Družina: Apocynaceae Rod: Pachypodium Lindley Tipična vrsta: Pachypodium lamerii

Pahipodiji so sukulentne rastline z zadebeljenim spodnjim koreninskim delom. Spadajo v družino pasjestrupovk Apocynaceae in so v bljižnjem sorodstvu z  rastlinami iz rodu Adenium in Plumeria. Od adenijev se razlikujejo po dolgih bodicah, ki se razvijejo iz listne baze.

Botanično ime Pachypodium izvira iz grščine: pachy - debel in podus - noga.

V južni Afriki je verjetno najbolj znan in zanimiv Pachypodium namaquanum (slonovo drevo).

Pahipodiji so značilni za toplejša in bolj suha področja južne Afrike in Madagaskarja. V Afriki so razširjeni na področjih Angole, Namibije, Botsvane, Zimbabveja, Swazilanda, Mozambika in Južnoafriške republike (Severna Provinca, Gauteng, Mpumalanga, Free State, KwaZulu-Natal in severni, zahodni in vzhodni Cape).

Večina pahipodijev cveti z lepim cvetom, najbolj zanimiva pa so njihova razvejana stebla. Velikost rastlin dosega od nekaj centimetrov do 8 metrov v višino.

Vrste

V rodu Pachypodium je okoli 20 vrst, nekatere vrste niso priznane ali so le sinonimi. Pet vrst je avtohtonih v Afriki, ostale so na Madagaskarju.

Pachypodium ambongense
Pachypodium baronii
Pachypodium baronii var. windsorii (Poiss.) Pichon
Pachypodium bicolor
Pachypodium bispinosum A. DC.
Pachypodium brevicaule Baker.
Pachypodium cactipes
Pachypodium decaryi
Pachypodium densiflorum Baker
Pachypodium eburneum
Pachypodium geayi Costantin & Bois
Pachypodium gracilius
Pachypodium horombense H. Poisson
Pachypodium inopinatum
Pachypodium lamerei Drake
Pachypodium lealii
Pachypodium makayense
Pachypodium meridionale
Pachypodium menabeum
Pachypodium namaquanum Welw.
Pachypodium rosulatum Bak.
Pachypodium rosulatum var. gracilis
Pachypodium rutenbergianum Vatke
Pachypodium saundersii N. E. Br.
Pachypodium sofiense
Pachypodium succulentum Steud.
Pachypodium windsorii

Domača imena

Pachypodium bispinosum - bobbejaankos, kragman, sterkman, kamoa (aafr.)
Pachypodium lealii - bottle tree (Ang.), bottelboom (aafr.)
Pachypodium namaquanum - elephant's trunk (Ang.), halfmens (aafr.)
Pachypodium saundersii -  kudu lily, rathbonia (ang.), koedoelelie (aafr.), ligubugubu, sikymbyambya, sisila-semphala (swazi), insema-yamatshe, isihlehle (zulu), Lundi star (Zimbabwe)
Pachypodium succulentum -  dikvoet, bergkambroo, bobbejaankambroo, bobbejaankos, ystervarkkambroo (aafr)

Opis rastlin

Stebla pahipodijev so večinoma razvejana, le Pachypodium namaquanum je pogosto brez vej. Stebla so obdana z bodicami, ki izraščajo iz listne baze. Listi so spiralno ali izmenično razporejeni in lahko pozimi odpadejo. Cvetovi so beli do rdeči z vmesnimi odtenki, nekateri vzdolžno progasti. Plod je podolgovat strok dolžine do 10 cm. Vsebuje precej semen, ki imajo na koncu volnato tvorbo. Ta podobno kot pri stapelijevkah pomaga pri raznašanju semen.

Razširjenost

Pahipodiji rastejo večinoma na vročih skalnih terenih, kjer se nahajajo v sklopu z drugimi kserofitnim rastlinami. Razen nekaj izjem rastejo v toplih področjih, kjer temperatura nikoli ne pade pod zmrzišče, posebno na Madagaskarju. Zadebeljeno steblo shrani precej vode, tako da rastline preživijo dolgo sušo. Na Madagaskarju rastejo od morske gladine do višine 1900 m, temperatura pa je v območju -6 do 40°C. Padavine v Madagaskarskih terenih znašajo okoli 340 do 2000 mm letno. V Afriki rastejo od morske gladine do višine 1600 m, temperaturno območje pa je malo širše, od -10 do 45°C, vendar z manjšimi količinami padavin - od 75 do 800 mm na leto.

Strupenost

Čeprav je v družini kar nekaj rastlin, ki na prerezu izločajo mleček ali motno tekočino, pahipodiji vsebujejo prozoren sok. Najbližji sorodniki pahipodijev, adeniji in oleandri, vsebujejo močne glikozidne strupe, ki so jih v preteklosti domorodci uporabljali za zastrupljanje konic puščic za lov. Večina pahipodijev teh strupov nima ali pa jih vsebujejo le malo. Omembe vreden strup vsebuje le P. lealii.

Uporaba pahipodijev

Med pahipodiji je večina rastlin zaradi svoje zanimivosti gojena v zbirkah raznih gojiteljev, Pachypodium lamerei, P. saundersii in P. geayii pa se uporabljajo tudi kot dekorativne rastline, ki jih redno ponujajo vrtni centri in specializirane vrtnarije.

Vlakna iz stebla Pachypodium rutenbergianum domačini uporabljajo za pletenje vrvi.

Votla stebla Pachypodium geayi uporabljajo domačini za izdelavo primitivnih čebeljih panjev.

Lepljivi sok Pachypodium rosulatum uporabljajo domačini kot lepilo.

V vzhodnem Cape domačini iz stebel Pachypodium bispinosum varijo pivo.

Debela stebla Pachypodium succulentum so domačini uporabljali za izdelavo hrane, predvsem kot kvasilo kruha.

Če iz stržena Pachypodium geayi s cunjo iztisnemo sok, nastane grenka, a užitna pijača. V času pomanjkanja nadomešča sladkor.

Sok Pachypodium lealii uporabljajo domorodci za zastrupljanje puščic.

Pachypodium bispinosum se zaradi svoje oblike uporablja kot bonsajem podobna rastlina.

Vzgoja

Pahipodiji so sorazmerno nezahtevni za vzgojo, le nekatere vrste v kulturi povzročajo težave. Najbolj težavna vrsta je Pachypodium namaquanum, predvsem zaradi tega, ker ima rastno sezono pozimi.

Pahipodiji zahtevajo toploto, polno sonce, odceden substrat in precej vode v rastni sezoni. Ta se v severni hemisferi začne konec aprila in konča konec oktobra, le Pachypodium namaquanum ima obrnjeno sezonsko rast. Velike rastline, kot na primer Pachypodium lamerei in Pachypodium geayi potrebujejo več vode, medtem po Pachypodium succulentum, Pachypodium brevicaule in Pachypodium rosulatum zalivamo bolj previdno. Prezimovanje naj bo nad 10°C.

Pahipodije se razmnožuje predvsem s setvijo semena. Pachypodium bispinosum, Pachypodium rosulatum in Pachypodium succulentum se razmnožijo tudi s potaknjenci. Te lahko razmnožimo tudi s koreninskimi potaknjenci.

Pahipodije lahko tudi cepimo, na primer Pachypodium brevicaule se lahko cepi na Pachypodium lamerei ali celo na mlade sadike oleandra.

Pahipodije se seje v pust peščen substrat. Seme se zatakne pokončno v substrat nekaj mm globoko in se vzdržuje vlažno pri 27-35°C. Seme, ki ne vzkali v šestih tednih, se lahko tretira kot nekaljivo.

Ogroženost in zaščita

Nobena vrsta pahipodijev ni na rdeči listi ogroženih rastlin IUCN. Nekatere vrste so zaščitene lokalno. Pachypodium namaquanum je v Namibiji na listi manj do srednje ogroženih rastlin,  Pachypodium lealii je označen kot manj ogrožen (Low Risk Least Concerned - LR-lc), v Zimbabveju pa je Pachypodium saundersii označen kot ogrožen. V seznamu CITES so Pachypodium ambongense, Pachypodium baronii in Pachypodium decaryi na prilogi I, vsi ostali pa na prilogi II.

Pahipodije v naravi najbolj ogroža širjenje civilizacije, predvsem obdelovalnih polj, posebno na Madagaskarju, populacije Pachypodium namaquanum pa so bil precej okleščene zaradi nabiranja mlajših primerkov s strani ljubiteljev. Na srečo so bile izropane le tiste lokacije, ki so kolikor toliko dostopne, v srcu rastišč pa so ostale neokrnjene.

Vrste pahipodijev

Pachypodium baronii var. windsorii

Ta pahipodij je imenovan po Rev. R. Baronu, misijonarju na Madagaskarju v letih 1872-1907, ki je prvi nabral te rastline. Ime 'windsorii' je dobil po Windsor Castle, najvišjem kraju na severnem Madagaskarju.

Je edina rdeče cvetoča vrsta in je zelo redka, tako v kulturi kot v naravi, kjer sta znani samo dve rastišči na severnem Madagaskarju.

Slika desno - Pachypodium baronii var. windsorii

Raste na skalah gnajsa v odprtem gozdu, vendar večinoma v senčni legi. Spodnji del rastline doseže premer 20 cm in dobi z leti obliko steklenice. V naravi cveti od septembra do decembra.

Slika - Pachypodium baronii var. windsorii v naravi (C - Xavi Duch)

Pachypodium bispinosum

Je južnoafriška vrsta pahipodija, ki raste večinoma v vzhodni Cape provinci. Uspeva na skalovju med kserofitnim drevjem. Če ne cveti, ga je težko ločiti od Pachypodium succulentum, ki ima bolj debele veje, listi so manj vlaknati, bodice pa krajše. Zraste v nizek sodast grm, visok do 60 cm, z drobnimi, do 20 mm debelimi vejami, ki nosijo ozke dlakave liste. Cveti z zvončastimi rožnatimi cvetovi od avgusta do decembra. Je najbolj bogato cvetoča vrsta v kulturi.

Ime Pachypodium bispinosum ne naznačuje dvobodičavosti kot posebne lastnosti, saj imajo vsi pahipodiji bodice v parih.

Pachypodium bispinosum prenese tudi zimske temperature pod ničlo.

Slika desno - Pachypodium bispinosum

Pachypodium densiflorum var. densiflorum

Pachypodium densiflorum var. densiflorum je sočnato drevesce, ki zraste z vejami do premera dveh metrov in približno toliko v višino.

Veje sorazraščene navzgor v vse smeri in nosijo kratke bodice. Cvetovi so rumeni do oranžni, rastlina cveti spomladi.Listi so ovalni, temnozeleni na zgornji strani, spodaj so svetlejši.

Pachypodium densiflorum var. densiflorum se razlikuje od variacije brevicalyx po krajši cvetni čaši. Korola se odpre skoraj plosko v obliki krožnika, barva pa je temnejša kot pri Pachypodium rosulatum.

Pachypodium densiflorum var. densiflorum raste na ostankih organskih snovi na rastiščih, kjer se pojavljajo šaši. Ti tvorijo precej odmrle organske snovi, ki jih ti pahipodiji uporabljajo kot hranilo.

Slika desno: Pachypodium densiflorum var. brevicalyx (C) - Xavi Dutch

Pachypodium geayi

Pachypodium geayi je dobil ime po odkritelju M. Geayu.

Je do 8 metrov visoko zadebeljeno drevo, ki je zelo podobno Pachypodium lamerei, le da ima ožje in daljše liste, listi in bodice pa so pokrite s kratkimi sivimi žametnimi dlakami. Razveja se na višini okoli treh metrov. Cveti z belim cvetjem na vrhovih vej.

Rastline uspevajo v nižinskem suhem nizkem gozdu na apnenčasteih ali skrilovnatih tleh na Madagaskarju na višinah od morske gladine do 100m višine.

Pri vzgoji je malo bolj zahteven kot Pachypodium lamerei.

Slika - Pachypodium geayi

Pachypodium horombense

Pachypodium horombense je imanovan po rastišču Horombe plato na južnem Madagaskarju, kjer je najden tipski primerek.

Je sukulentno drevesce, ki zraste do metra in pol višine. Ima zvito zadebeljeno steblo in številne trnaste veje, ki nosijo na vrhu rozeto listov. Cvetijo z enojnim visečim socvetjem, ki združuje 3-10 širokih čašastih svetlorumenih cvetov. Cveti od aprila do avgusta. Cvet ima vdrto korolo, ki tvori pet velikih mešičkov, kamor lahko zlezejo opraševalci. Od Pachypodium rosulatum ga je izven časa cvetenja skoraj nemogoče ločiti.

Rastejo na Madagaskarju med granitnim skalovjem na višini 500 - 1500 m.

Slika - Pachypodium horombense (C) Xavi Dutch

Pachypodium lamerei

Pachypodium lamerei je sočnato robustno razvejano drevo, ki zraste do 8 metrov v višino. Vrhovi vej so razraščeni v zbito maso vej, ki se končujejo z rozetami temnozelenih listov. Ti so sijajni na zgornji strani, na spodnji pa svetlejši. Veliki cvetovi so beli.

Pachypodium lamerei raste na južnem in jugozahodnem Madagaskarju na apnenčastem ali gnajsovem skalovju v nizkih sušnih gozdovih do nadmorske višine 750 metrov. V naravi je Pachypodium lamerei zelo variabilen.

Pachypodium lamerei je od vseh pahipodijev najpogosteje uporabljen kot dekorativna rastlina. Ker potrebuje sorazmerno dosti vode, temperaturno območje pa se sklada s sobnimi temperaturami, odlično uspeva tudi kot sobna lončnica. Pogosto v nekaj letih zraste do višine dveh metrov, nakar jo je potrebno zaradi višine stropov odrezati. Je zelo popularna rastlina, ki jo komercialno imenujejo 'madagaskarska palma', čeprav biološko s palmami nima nobene povezave. S hitro vzgojo v rastlinjakih se lahko polmeterska rastlina, ki v naravi za to višino potrebuje deset let rasti, vzgoji do te velikosti v pičlih dveh sezonah.

Slika: Pachypodium lamerei (C) - Xavi Dutch

Pachypodium lealii

Rastlina je dobila ime po Fernandu Da Costa Leal, ki je bil oficir portugalske vojske in administrator province Huila. Pomagal je pri Welwitschovem raziskovanju flore v južni Angoli.

Pachypodium lealii je grm ali drevo, ki zraste do višine 8 metrov. Steblo je spodaj zadebeljeno v obliko steklenice z rogovilastimi vejami na vrhu. Maloštevilni ovalni listi na vrhu vej tvorijo rozeto. Cvetovi so dišeči beli cvetovi, imajo pa spodnjo stran sepal obarvano rdeče. Cveti od julija do septembra, preden se pojavijo listi.

Pachypodium lealii je najbolj soroden Pachypodium saundersii, vendar rasteta več kot 1000 km narazen. Loči ju le dlakavost listov in različno rastišče.

Rastline uspevajo na suhih ali polsuhih skalnih tleh severozahodne Namibije in jugozahodne Angole.

Slika: Pachypodium leali (C) - wiki-fr

Pachypodium namaquanum

Pachypodium namaquanum je zanimiva vrsta pahipodija z zadebeljenim bodičastim steblom. Steblo se redko razveja, na vrhu stebla pa izrašča majhna rozeta dlakavih listov z valovitim robom. Ti v vročem poletju odpadejo. Cvetje je dolgo, cevasto, rumenkasto na zunanji strani, na notranji pa vinsko rdeče barve. Cveti od avgusta do oktobra.

Pachypodium namaquanum rastejo na zelo suhih skalnih pobočjih severnega Namaqualanda in južne Namibije.

Seme je v naravi pogosto napadeno in parazitirano, zato je raslina redka.

Slika - Pachypodium namaquanum (C) Martin Heigan

Pachypodium rosulatum

Pachypodium rosulatum je majhnen grm z zadeblejenim spodnjim delom stebla. Iz stebla izraščajo kratke zadebeljene veje, ki na vrhu nosijo rozeto listov. Mehke bodice nosilo le zgornji deli vej. Cvetovi z rumenimi cvetovi na pomlad. Cvetenje prekine rast veje, kar povzroči razvejanje po vsakem cvetenju.

Na Madagaskarju je to skoraj najbolj razširjena vrsta pahipodijev, saj se jo najde vsepovsod po otoku. Raste na polnem soncu, zaraste pa se v zaplate humusa ali skalne razpoke, kamor se nabere nekaj substrata.

Slika desno: Pachypodium rosulatum (C) - Xavi Dutch

Pachypodium saundersii

Pachypodium saundersii se imenuje po Charlesu Jamesu Renault Saunders. Je sočnat grm z zadebeljenim steblom. ki zraste do 1,5 metra višine in enega metra premera. Iz debelega stebla izrašča nekaj ravnih trnastih vej. Voščeni cvetovi so beli z rožnatimi progami. Cveti od februarja do maja. Listi so svetleči.

Pachypodium saundersii se pojavlja od severnega KwaZulu-Natala in Lebombo Range do Mpumalange in Limpopo Province v Južnoafriški republiki, pa do Swazilanda, južnega Mozambika in Zimbabveja. Raste v suhih gozdovih med skalnimi razpokami.

Pachypodium succulentum

Pachypodium succulentum je dobil ime po sočnem steblu, ki zraste malo več kot pol metra v višino. Del stebla se zarašča v podzemni gomoljasti del. Listi se na koncu vejic zrastejo v šope. Cvetovi so cevasti s ploskimi navzven odprtimi cvetnimi listi, so rožnate barve s temnejšimi črtami. Cveti od septembra do decembra.

Pachypodium succulentum rastejo v suhih skalnih predelih zahodne, severne in vzhodne Cape Province ter zahodne Free State v Južnoafriški repubiki.

Znanih je nakaj variacij te vrste. Pachypodium griquense je variacija z drobnim cvetjem, Pachypodium jasminiflorum pa je belo cvetoča variacija.

Pachypodium succulentum raste na področjih, kjer temperatura pade tudi pod zmrzišče.