Informativni center Kaktu.si

Cactoblastis cactorum Berg

Cactoblastis cactorum je insekt, ki v naravi zajeda kaktuse, predvsem opuncije. Izhaja iz južne Amerike, vendar se je na tak ali drugačen način razširil po področjih, kjer rastejo opuncije. Preplah med znanstveniki je povzročilo odkritje tega škodljivca na Floridi, kjer raste nekaj ogroženih vrst opuncij, obstaja pa tudi nevarnost širjenja tega škodljivca v notranjost severne Amerike.

Opis

Odrasla žival je sivkast molj s razponom krilc od 22 do 35 mm. Predkrilca so so sivkasto rjava, na robu svetlejša. Na krilcih ima prečne črnikaste proge. Podkrilca so bela s sivimi progami. Larva je 25 do 30 mm dolga, svetlo rdeča z velikimi črnimi pikami, ki tvorijo kolobarje.

Odrasla žival, spodaj moški in zgoraj ženski primerek (slika - Ignacio Baez, USDA, ARS)

Na Floridi so na opuncijah našli več vrst larv: Cactioblastis cactorum (Berg), Melitara prodenialis (Walker), Rumatha glaucatella (Hulst), Ozamia lucidalis (Walker) in Laetilia coccidivora (J.H. Comstock). Cactoblastis se od ostali loči po tipični barvi in po tem, da se hrani v tkivu. Ozamia lucidalis (Walker) se hrani le s popki in plodovi, Laetilia coccidivora (J.H. Comstock) pa se najde le v mrtvem tkivu, pogosto pa se hrani tudi s košenilkami.

Biološki ciklus

Samica zaleže jajčeca v verigo, ki simulira bodice. Prvo jajčece odloži na konec bodice, ostale (poprečno 75 jajčec) pa eno na drugo v zaporedje, ki na ta način oblikuje paličico. Po razvitju se larve odplazijo na površino kaktusa in senekaj centimetrov proč zavrtajo v tkivo. Hranijo se v notranjosti rastline, se hitro premikajo iz veje na vejo in v kratkem času uničijo precej tkiva.

Polno razvita larva običajno zapusti rastlino in oblikuje bel kokon na listnih steblih, v lubju dreves ali v podobnih skrivališčih. Bube se oblikujejo v tkivu rastline. Razvit molj lahko potem ponovi življenjski ciklus. V krajih z dolgo sezono lahko nastaneta dve generaciji letno, v hladnejših le ena.

Slika: Ženska buba, kokon in moška buba (C - Ignacio Baez, USDA, ARS)

Cactoblastis cactorum je razširjen v srednjem delu južne Aamerike (Argentina, Čile, Paraguay...) in se hrani tudi s cvetovi in plodovi drugih vrst kaktusov. Kljub temu, da je bil z uvoženimi kaktusi zagotovo že prenešen v Evropo, se v rastlinjakih ni razširil.

Zgodovina

Populacija Cactoblastis cactorum je bila prenešena v Avstralijo leta 1925. Uporabili so jo za zmanjšanje in kontrolo divje razširjenih opuncij, ki so se razrastle po deželi. Samo v Queenslandu so s tem pridobili 16 miljonov aker kmetijskih površin. Ta uspeh je bil povod za uporabo molja za uničenje opuncij na Havajih, Indiji in po južni Ameriki. Leta 1957 so jo zanesli na Karibske otoke v Nevis za zožanje rastišč Opuntia currasavica in drugih vrst naravnih opuncij. Učinek je bil tako hiter, da so jajca, larve ali pa okužene dele rastlin leta 1962 poslali še v Monserrat in Antiguo, leta 1970 pa še na Kajmanske otoke. Leta 1963 se je naravno razširila iz Malih Antilov v Puerto Rico. Zdaj je razširjena tudi na Haitiju, Dominikanski republiki in na Bahamih.

V oktobru 1989 so odkrili Cactoblastis cactorum tudi na Floridi. Njeno področje postaja zdaj tudi obala Atlantskega oceana in Mehiški zaliv. Larve so sicer leta 2000 našli v okuženih rastlinah v vrtnariji Wal-Mart v Pensacoli, vendar odkritja populacij na področju St. Marka kažejo na naravno razširjanje molja. Sicer zaenkrat ni evidentirano razširjanje molja v notranjost, vendar se biologi bojijo tega, saj že na Floridi raste nekaj ogroženih vrst opuncij, Opuntia spinosissima (Martyn) Mill. in Opuntia tricantha (Willdenow) Sweet. Zajedalec ogroža tudi druge naravne vrste opuncij, Opuntia cubensis Britton & Rose, Opuntia stricta Haw. in Opuntia humifusa (Raf.) Rafinesque.

Zdaj obstaja možnost, da se Cactoblastis cactorum razširi preko Teksasa v Mehiko, predvsem s plodovi opuncij, ki jih uporabljajo v prehrani in z rastlinami, ki jih v sušnih obdobjih uporabljajo za prehrano govedi.

Obvladovanje zajedalca Cactoblastis cactorum

Zaradi nevarnosti razširitve potekajo raziskave, s katerimi bi našli načine za omejitev tega škodljivca. Kemijsko uničevanje zaradi razprostranjenosti škodljivca in zaradi nevarnosti, da uničijo tudi ogrožene in koristne vrste insektov, ne pride v poštev. Raziskave potekajo bolj na področju biološke vojne, s predatorji. Nakazana je možnost uporabe parazita Brachymeria sp. na bubah, vendar opazovanja ne kažejo najboljših rezultatov. Večje možnosti so z uporabo naravnih predatorjev, ki so nativni v Južni Ameriki. V poštev pridejo Apanteles alexanderi Brethes (Braconidae), Phyticiplex doddi (Cushman) in Phyticiplex eremnus (Porter) (Ichneumonidae), Brachymeria cactoblastidis Blanchard (Chalcididae) in Epicoronimyia mundelli (Blanchard) (Tachinidae). Vsekakor se mora pred uporabo in razširjanjem teh naravnih predatorjev preveriti vpliv na okolje in posledice, ki bi jih uporaba predatorjev prinesla.